Tiskane izdaje
Belo Horizonte − To je zgodba o zaljubljencu v nogomet. O navijaču stare šole, ki najpomembnejšo postransko stvar na svetu dojema strastno in skrajno čustveno. O brezpogojni predanosti brazilski reprezentanci, v dobrem in slabem, v evforiji ali žalovanju, ob zmagah in porazih. To je zgodba o Clovisu Fernandesu, možaku solznih oči in trpečega pogleda, ki je osupnil svet. In to je hkrati tudi zgodba o ferpleju, o športu v najplemenitejšem pomenu besede.
Gospod, ki je ob polfinalni katastrofi nacionalnih razsežnosti postal televizijska zvezda, je najzvestejši navijač brazilske izbrane vrste. Z njo je prepotoval že več kot 60 držav in si ogledal 150 tekem. Domače svetovno prvenstvo zanj kajpak ni prvo doslej. Temveč sedmo. Začelo se je v Italiji leta 1990, nato je izpustil le še eno. »Spomnim se mundiala v Mehiki leta 1970. Tekme sem gledal po malih zaslonih in takrat je preskočila iskrica,« se začetkov spominja Clovis, ki ga boste, kot se sam pošali, »prepoznali kot Brazilca z največ reprezentančnimi nastopi«.
Kamera ga je vzljubila. Med polfinalom je na tribunah stadiona v Belo Horizonteju ponosno objemal repliko zmagovalnega pokala s svetovnih prvenstev. Ni je izpustil niti za trenutek, čuval jo je kot punčico svojega očesa. In je padel prvi gol. Pa drugi, tretji ... sedmi. Clovis pa je pokal še naprej prav po očetovsko pestoval v naročju, pa čeprav vse bolj žalosten in tudi solznih oči. A kot pravi navijač, je športu vrnil prvinskost. Po koncu tekme je kipec še zadnjič poljubil, nato pa ga je izročil nemškim navijačem, ki so mu vso tekmo delali družbo in ga tolažili. »Izvolite ga, vzemite ga v finale! Kot vidite, ni lahek, toda zaslužili ste si ga. Čestitke,« je pri tem nadvse športno pripomnil Clovis Fernandes. Mož, ki ga bo najbrž, spet s pokalom v roki, znova videti čez štiri leta na svetovnem prvenstvu v Rusiji.
