Tiskane izdaje
»Matjaž Zupan je sprva hotel, da odpotujem tudi na Norveško, a sem zaradi težav s križem, ki me spremljajo že debeli dve leti, izrazil željo, da bi raje ostal doma in se v tem času dodobra pozdravil. Vesel sem, da so vendarle upoštevali moje mnenje,« je zaupal Peterka in priznal, da mu potovanje v Trondheim ni preveč dišalo tudi zaradi slabih izkušenj na tamkajšnjih skakalnicah. Najbolj grenki prav gotovo segata v leto 1997, ko je bil v življenjski formi, pa je nato na nordijskem svetovnem prvenstvu v Trondheimu s 13. in 31. mestom iztržil precej manj, kot je bil takrat sposoben.
Precej bolje se razume s Kuusamom, kjer je v letih 1996 in 2002 slavil dve od svojih petnajstih zmag v svetovnem pokalu, preteklo soboto pa je s 16. mestom izvlekel svojo najboljšo uvrstitev med elitno druščino po skoraj natanko treh letih. »Dosežka sem bil res vesel, tako zelo, da sem šel v ponedeljek spet z užitkom na trening z utežmi,« je omenil 29-letni Moravčan, ki s svojim skakanjem sicer še ni zadovoljen. »Tehnika oziroma tistih nekaj stotink pred odskokom še niso v redu, saj premalo čutim noge, v zgornjem delu telesa pa je preveč napetosti,« je svoje težave pojasnil skakalec kranjskega Triglava.
Preizkušnjo na skakalnici Ruka je ocenil za težko, na njej je unovčil svoje bogate izkušnje. »Ne bi ravno rekel, da je šlo za loterijo, prav gotovo pa je bila tekma zahtevna. Spodbudno je, da sem skakal okrog Jakube Jande, za katerega vem, da je dobro pripravljen. To sicer še ni to, sem pa blizu in na tem lahko gradim,« je presodil Peterka, ki se je nadvse razveselil sobotne zmage Petre Majdič. »Prvič sem si v živo ogledal tekmovanje v smučarskem teku in videl tisti zloglasni klanec, na katerem je Petra dobesedno pojedla svoje tekmice. Priznati moram, da sem bil med vrnitvijo proti hotelu zelo ponosen, da sem Slovenec. Spremljal me je res dober občutek,« je Majdičevi še enkrat čestital Peterka. Najboljša slovenska tekačica mu ni ostala dolžna: »Primož je eden redkih športnikov, ki me po slehernem uspehu poišče in mi iz srca čestita.«
Čeprav se bo dvakratni dobitnik velikega kristalnega globusa (1996/97 in 1997/98) danes pridružil reprezentanci B na poti na trening v Ramsauu, še ni prepričan, ali bo tam tudi skakal. »To je odvisno od hrbta. Če me ne bo bolel, bom treniral, v nasprotnem primeru bom prisiljen počivati,« je napovedal Moravčan, ki se je medtem navadil živeti z bolečinami. »Največ preglavic mi povzročajo dolga potovanja. Če stojim, je vse v najlepšem redu, drugače je, če moram dalj časa sedeti,« je razkril Peterka, ki še ne razmišlja o koncu športne poti. »Nekje sem že prebral, da končujem kariero, kar pa ni res. Preveč rad imam skoke, da bi kar tako nehal, motivacija pa se tudi še najde. Zlasti na treningih, na katerih se lahko po zaletišču spustim z višjega zaletišča in nato poletim daleč proti dnu skakalnice. To je nekaj najlepšega, kar lahko doživiš,« se najboljši slovenski skakalec še ne počuti tako starega, da bi sklenil športno pot.
Iz sredine izdaje Dela
