Tiskane izdaje
Tokrat bom zavzel povsem drugo držo od tiste, po kateri me ljudje poznajo: na tem EP nisem videl in, priznam, niti nočem videti nič slabega v zvezi s slovensko reprezentanco. Videl sem le tisto, kar je selektor Jure Zdovc napovedal ob prevzemu izbrane vrste in to je, da se Slovenija podaja v lov za kolajno. To je dvakrat naredila v izjemno junaškem slogu: najprej v polfinalu s Srbijo in nato še v tekmi za 3. mesto z Grki, spet torej proti moštvu, ki je do te turnirske stopnje prišlo razmeroma lahko in se v četrtfinalu ni emocionalno izpraznilo. Kolajne na koncu resda ni, menim pa, da so tako igralci kot strokovni štab naredili absolutno vse, kar so obljubili. Več se ni dalo, ne v teh okoliščinah, ko te redčijo poškodbe. Polfinale proti spočiti Srbiji, podaljšek, vrnitev v hotel ob enih ponoči in nespečnost zaradi izčrpanosti, emocionalna izpraznjenost. Ne, takšen ne moreš odigrati bolje, kot so naši včerajšnjo zgodovinsko tekmo z Grki.
Zato menim, da je tej selekciji treba dati vso podporo in dobesedno zahtevati, poudarjam, zahtevati od nje, da ostane v tej zasedbi, da se ji doda še zdravega Matjaža Smodiša, Gorana Dragiča, Gašperja Vidmarja in Bena Udriha in da gre takšna na SP 2010. S takšno mislenostjo in pristopom se bomo tudi tam borili za - kolajno. Igralci so namreč prvič v zgodovini Sloveniji pokazali pripadnost slovenskemu dresu, prepričan sem, da se že zdaj dogovarjajo, da bodo drugo leto spet vsi na zbirnem mestu reprezentančnih priprav. Tam mora biti tudi zasedba pomočnikov, cel zdajšnji strokovni štab, če se med njimi ne bi razvila kemija, tega, kar smo videli zadnja dva tedna ne bi bilo. Da, lahko bi našel tudi kakšne slabosti, a bi bilo to iskanje dlake v jajcu. Zdovc je začetnik v tem poslu, nikoli ni vodil reprezentance, a zdaj lahko rečem, da nihče iz nje ne bi mogel potegniti več. Ne v teh okoliščinah.
Ne pozabimo, prišli smo med štiri v Evropi, na tem EP smo bili zaresen dejavnik, ki je mešal štrene vsem. Te dni sem se veliko pogovarjal s selektorji, košarkarskimi strokovnjaki, ki so bili tu, na Poljskem. Mnogi so mi priznali, da niti slučajno ne bi bili v polfinalu, kaj šele na tekmi za 3. mesto, če bi zavoljo poškodb izgubili toliko igralcev. Da o izjemni telesni in psihološki pripravi, ki smo jo pokazali, niti ne izgubljam besed. In zakaj smo pokazali tako igro? Najprej zaradi pogumne Zdovčeve napovedi o lovu za kolajno, njegovega osnovnega prepričanja, da nismo majhen narod oziroma, da si majhen toliko, kot (ni)so velika tvoja dejanja. Vem, da ji igralci sprva niso povsem verjeli, a z vsakim dnevom priprav, z vsako pripravljalno tekmo so bolj ponotranjili ta cilj in ga na koncu bolj, kot je sploh mogoče, vzeli za svojega. Pa tudi zaradi odličnega pristopa KZS, ki je tokrat organizacijsko delovala skoraj brezhibno: vse je bilo urejeno, od poti, nastanitev, stikov z mediji, zdravstvene službe ...
Pa še nekaj bi dodal. Jureta sem podpiral od začetka. Z razlogom. Je eden zadnjih, ki je imel stik z vrhunsko košarko, ki jo je še igrala jugoslovanska reprezentanca, trenirali so ga fenomenalni trenerji. Nemogoče je, da tolikšno znanje, ki ga je akumuliral v svoji igralski karieri, ne bi nekje izplavalo na površje. Le priložnost mu je treba dati.
Tako potentno, kot so naši igrali na tem EP, se je igralo le še v bivši Jugoslaviji. In podobno igrajo le še Srbi, pod taktirko Zdovčevega nekdanjega učitelja, Dušana Ivkovića ...
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
