Đoković noče z vala sreče in ljubezni

London – Novak Đoković vs. Roger Federer. Čista klasika! Ljubitelji tenisa si ne bi mogli želeti boljšega finala, kot ga bosta danes ponudila branilec naslova in številka 1 iz Srbije ter kralj Wimbledona iz Švice, ki lovi osmi tukajšnji naslov, skupaj svoj osemnajsti grand slam in prvega po letu 2012, ko je bil najboljši prav na sveti travi All England Cluba.

»Nole« in »FedEx« igrata v izjemni formi, oba sta v polfinalu v treh nizih gladko opravila s tekmecema, Švicar celo z domačim asom Andyjem Murrayem. Federer bi lahko danes postal – finale se bo na osrednjem igrišču začel ob 15. uri – pri skoraj 34 letih najstarejši osvajalec turnirja za veliki slam v odprti eri, torej od leta 1968. To bo tudi ponovitev lanskega finala, ki se je končal z zmagoslavjem Đokovića po sapo jemajočih petih nizih.

Federerjeva predstava proti številki 3 Murrayu je spomnila na čase njegove absolutne prevlade med letoma 2003 in 2010, v katerem je osvojil kar 16 od 17 naslovov. Zdaj se je zavihtel v deseti wimbledonski finale in je najstarejši, ki mu je to uspelo od leta 1974, ko je 39-letni Avstralec Ken Rosewall osvojil zadnjega od svojih 12 slamov. Za Federerja bo to že 26. nastop v zadnjem dejanju enega od štirih največjih turnirjev, z zmago pa bi na večni lestvici wimbledonskih junakov prehitel Američana Peta Samprasa.

Tekmeca skoraj ne bi mogla biti bolj izenačena, kot sta; to bo namreč že njun 40. dvoboj, Federer v zmagah vodi z 20:19, na grand slamih je ta »score« 6:6, v finalih pa 1:1 – Federer je bil s 3:0 boljši na OP ZDA leta 2007, Đoković s 3:2 pred letom dni v Londonu. »Novak ima izjemno kariero in je v zadnjih letih dominanten, še posebej je napredoval na trdih podlagah. Težko ga je premagati kjerkoli in kadarkoli,« skoraj šest let mlajšega tekmeca nadvse spoštuje Federer. Đoković ima v vitrini osem grand slamov, manjka mu samo naslov z OP Francije in še vedno ga boli nedavni poraz v finalu proti Stanu Wawrinki. Tretja zmaga v Wimbledonu bi bila zato najboljši obliž na njegovo rano.

Đoković in Federer sta se letos srečala že trikrat, prvi je dobil finalna dvoboja v Indian Wellsu in Rimu, nakar je Federer slavil naslov v Dubaju in velikemu tekmecu prizadejal šele tretji letošnji poraz (47:3). Medtem ko Švicar preživlja drugo (ali tretjo) mladost – proti Murrayju je vpisal 56 winnerjev in 20 asov –, se zdi, da Srb še ni prestavil v najvišjo prestavo. Komaj se je rešil proti Kevinu Andersonu in tudi v polfinalnem dvoboju proti Richardu Gasquetu je imel sprva kar precej težav. Po drugi strani pa ga krasi zavidljiva stanovitnost forme, na zadnjih 20 velikih turnirjih se je namreč 19-krat prebil najmanj do polfinala.

Današnja zmaga bi imela tudi simbolično vrednost za Srba: pred 30 leti je njegov trener Boris Becker kot 17-letni fantič prvič osvojil Wimbledon. Đoković, zmagovalec v letih 2011 in 2014, bi se s tretjim naslovom izenačil z Nemcem. »Borisa na tribuni prevevajo enaka čustva kot mene na igrišču in tudi on ima kratek spanec pred mojimi velikimi tekmami,« se na pomoč svojega »dušnega pastirja« zanaša Đoković, ki mu je prav omenjena lanska zmaga proti Federerju vlila veliko mero samozavesti, saj je pred tem ostal praznih rok na petih zaporednih velikih turnirjih. »Tista zmaga v petem nizu me je zares spet postavila na noge. Nekaj dni zatem sem se poročil in kmalu postal še očka, kar je mojemu življenju dalo novo razsežnost sreče, veselja in ljubezni. Na tem valu želim jezditi še naprej in upam, da me ponese do še ene zmage,« si je pred današnjim teniškim spektaklom zaželel Novak Đoković.