Aljaž Bedene: Očitno ima denar prednost pred zdravjem

Ljubljana – Odprto prvenstvo Avstralije je v polnem teku, toda najboljši slovenski predstavnik Aljaž Bedene je že doma, potem ko je v prvem kolu izpadel proti glavnemu favoritu Rogerju Federerju. V pogovoru za Delo je opisal dolgo pot domov, razkril pa je tudi skrite podrobnosti življenja teniških igralcev.

Kako dolga je pot od Avstralije do Slovenije?

Precej. Utrujenost zaradi časovne razlike ni nikoli prijetna, še posebno, ko prideš domov po trideseturnem potovanju iz Avstralije. Vedno potrebujem tri, štiri dni, da pridem v normalno stanje, večkrat popoldan tudi zaspim, toda počasi bom prišel k sebi.

Ljudje, ki pogosto potujejo z letali, imajo posebne kartice zvestobe, da hitreje opravijo vse postopke na letališčih.

Večinoma jih imamo, gre za srebrne in zlate kartice, ki pomagajo, da ne plačujemo za dodatno prtljago in hitreje prečkamo vse postopke na letališčih. Marsikatera potovanja so zato lažja, toda kljub temu še vedno lažje letim v ekonomskem razredu kot v poslovnem. Ne vem, zakaj, ampak na letalu se bolje počutim nekoliko bolj zadaj.

Četudi je manj prostora in več ljudi okoli vas?

Prav nič me ne moti, da je vse bolj utesnjeno. Verjetno gre za stvar navade. Precej vseeno mi je, v katerem razredu letim, v poslovnem letim samo, če je nujno.

Imate težave s pridobivanjem potovalnih vizumov, saj so lahko postopki dolgotrajni?

Včasih je precej nadležno, ker zahtevajo ogromno podatkov, tudi izpiske z bančnih računov. Vse moramo urejati sami, a je res, da nam pomagajo agenti.

Kaj storite, če določena ambasada za urejanje vizuma vzame vaš potni list za več dni, vi pa morate nujno na pot?

Na srečo imam dva potna lista, slovenskega in britanskega. Včasih uporabim enega, včasih drugega, saj je za kakšno državo lažje dobiti vizum s slovenskim potnim listom, za kakšno drugo pa z britanskim.

Kakšni pa so teniški občutki po prihodu domov?

Dobri, saj sem se v Avstraliji vrnil po poškodbi, čeprav še nisem v polni pripravljenosti. Odigral sem nekaj močnih tekem proti vrhunskim igralcem, kar je dobro za začetek sezone, a zagotovo moram še veliko delati na krepitvi kolena, da se stanje ne bo poslabšalo.

Zakaj je dobro, da zdaj igrate proti boljšim igralcem?

Rezultatsko morda ni najbolje, saj bi s trenutno igro proti šibkejšim nasprotnikom lahko dobil več dvobojev, a sem zato proti Dominicu Thiemu in še posebno proti Rogerju Federerju videl, na katerih področjih moram več delati. Zraven sem dobil dodatno motivacijo, saj sem videl, da nisem tako daleč od najboljših. Ko igraš tudi proti Rogerju, takoj spoznaš razliko, ker se odlično giblje, hitro vzame žogico in nenehno vrši pritisk, prav proti takšnim nasprotnikom pa se najhitreje pokažejo tvoje slabosti. Toda ne gre za tako velike razlike, vsaj ne v igri, najboljši so zato, ker imajo več discipline, osredotočenosti in konstantnosti.

Potem po takšnem porazu bolj napredujete kot po zmagi proti stotemu igralcu sveta?

Vedno je zanimivo, kako se pri meni po takšnem dvoboju igra dvigne na višjo raven. Če bi igral s kakšnimi slabšimi tekmeci in prišel do tretjega kola Melbourna, bi morda manj napredoval v igri, kot sem zdaj po porazu s Federerjem.

Koliko bi napredovali, če bi desetkrat zapored igrali proti Federerju, Novaku Đokoviću, Rafaelu Nadalu in Andyju Murrayju?

Zagotovo precej, a takšnega razporeda si vseeno ne bi izbral, saj je lepo tudi zmagovati. Še posebno se hitro tvoje napake vidijo proti Federerju in Đokoviću, ker te takoj stisneta, na drugi strani pa ti Nadal dopusti več igre in si bolj odvisen od lastne predstave.

Z nekaterimi najboljšimi ste tudi trenirali, toda kakšna je razlika v njihovi igri na treningu in potem na tekmah?

Spet se lahko vrnem na njihov disciplino in osredotočenost – tudi na treningih vse opravljajo do popolnosti. Ne vem, kako je pri Rogerju, ker z njim nisem treniral, a zato poznam, kako trenirajo Rafa, Novak in Andy. Teniško opravijo vsak udarec do popolnosti, saj vedo, zakaj so na treningu in kaj morajo početi.

Kako boste vi poskušali priti do večje stabilnosti?

V zadnjem letu in pol sem precej napredoval. Veliko bolj mi je jasno, kaj moram početi na igrišču, zato teniških pomanjkljivosti ni več veliko. Največji izziv je, da na čisto vsak trening pridem popolnoma osredotočen, kar je precej lažje govoriti kot storiti. Toda nenehno se učim, moja želja pa je, da sem najboljši, kar sem lahko.

Kakšni so zvezdniki v zasebnem življenju, takrat ko jih navijači in novinarji ne vidimo?

Novaka in Rogerja ne poznam preveč dobro, ker se družita predvsem s svojo ekipo. Dobro poznam Andyja, saj sva veliko trenirala in je zares preprost fant, toda med vsemi mi je najbolj všeč Rafa, ker vedno vse pozdravi in je najbolj normalen. Vsi ga spoštujejo ravno zato, ker je šampion, hkrati pa tudi dober človek.

Najboljši igralci veliko govorijo o svoji prehrani, še posebno Đoković. Lahko razliko med porazom in zmago resnično prinese dejstvo, da v prehrani ni sladkorja?

Sladkor tudi pri meni naredi veliko razliko. Vsak bi moral narediti test tolerance v prehrani, da vidi, kakšno hrano telo odobrava. V zadnjem letu sem še posebno pazil na to, zato se bolje počutim. Morda Đoković v svojih pogledih malce pretirava z vegansko prehrano, toda vsaj jaz ne morem biti brez mesa, kljub temu pa je zdrava prehrana zelo pomembna.

Potem bi opazili razliko, če bi naslednji mesec vsak dan pojedli eno čokolado?

Ene čokolade na dan že dolgo nisem jedel, morda tu in tam kakšen košček. Nedvomno bi bila ogromna razlika, saj ti sladkor vzame veliko energije. Kar poskusite pojesti vsak dan eno čokolado, pa boste videli razliko. V preteklosti sem tudi jaz večkrat pojedel kakšno pregrešno drobnarijo, toda takrat sploh nisem vedel, da sem se zato slabše počutil. Spremembo sem opazil šele pozneje, ko sem prenehal z nepotrebnimi čokoladami, sladkarijami in sladicami.

Đoković je tudi najglasnejši pri zavzemanju za boljše materialne pogoje teniških igralcev. Ga podpirate?

Mnogi pravijo, da teniški igralci že zdaj precej zaslužimo, vendar dobimo od turnirskega dobička samo 15 odstotkov. V drugih športih, denimo ligi NBA ali angleški nogometni ligi, si igralci razdelijo po 50 odstotkov dobička, ki ga ustvari tekmovanje, zato podpiram pobudo, da bi tudi mi dobili več. Če si med najboljših sto, potem dobro zaslužiš, toda tisti nižje na lestvici težje preživijo. Denarja je v tenisu povsem dovolj, da bi dostojnejše zaslužili tudi igralci vse do 300. mesta, tako kot v golfu.

Precej zavajajoč podatek je tudi javna objava vaših zaslužkov (t. i. prize money), čeprav gre za bruto zneske, s tem denarjem pa morata plačati trenerje, letalske karte, treninge …

To je nedvomno ena od najslabših stvari v tenisu, saj zraven ne piše nič o naših odhodkih in davkih. Nikakor ta znesek ne predstavlja naše plače, ker moramo ogromno denarja vložiti naprej v kariero. Zanimivo pa je, da nikjer niso objavljeni zaslužki teniških funkcionarjev, čeprav marsikdo v svetovnih organizacijah zasluži precej.

Dilema je tudi, ali je primerno, da ženske na turnirjih za veliki slam dobijo toliko kot moški. Marsikdo je prepričan, da so ženski dvoboji manj zanimivi in krajši.

Zame ni nič sporno. To samo kaže, kako dobro svoje delo opravlja WTA. Kot rečeno – bolj me moti, da vsi skupaj dobimo tako malo od dobička, ki ga ustvarijo turnirji.

V Melbournu težave igralkam in igralcem ponovno povzroča tudi vročina, vendar prireditelji ne naredijo skoraj nič.

Spremljal sem dvoboj med Đokovićem in Monfilsom, po katerem sta se pritoževala oba. Tisti dan je bilo tako vroče, da sem razmišljal, da tega dvoboja ni zdravo niti gledati, kaj šele igrati. Ne vem, kdo sploh uživa ob takšnih dvobojih, saj se tudi gledalci ogromno potijo, pa še slabši tenis spremljajo, a očitno ima denar prednost pred zdravjem. Verjetno se bo moralo dogoditi kaj hujšega, da bo prišlo do sprememb. Sam se na takšnih dvobojih počutim, kot da nisem več v svojem telesu. Razmišljaš samo o koncu tekme in kako se čim hitreje umakniti v senco.