Tiskane izdaje
Po nekajletnem vzponu slovenskega moškega tenisa je v ravnokar končani sezoni napredek zastal. Resda se je Grega Žemlja julija povzpel vse do 43. mesta ATP, a naša najboljša trojica bo novo leto pričakala s slabšimi uvrstitvami, kot je začela 2013. Kapetan reprezentance Blaž Trupej je vseeno prepričan, da Aljaž Bedene, Žemlja in Blaž Kavčič še niso rekli zadnje besede.
Sezono 2013 vsi trije najboljši Slovenci končujejo nižje uvrščeni na lestvici ATP, kot so jo začeli. Zakaj ni šlo več navzgor?
Vse, kar gre gor, gre tudi dol … Res je, da so vsi trije nazadovali, so pa vsi večino točk dosegli na turnirjih ATP, medtem ko so jih v prejšnjih sezonah na challengerjih. Žemlja je na nižji ravni osvojil 17 % točk, Kavčič 32 %, Bedene pa nekaj čez 40 %. To pomeni, da so se pridružili višji ravni, na kateri je težje zmagovati, ti turnirji ne dopuščajo slabe forme, slabega dneva. Ne glede na to, da so vsi nazadovali, so pa zaslužili veliko več denarja kot v prejšnjih letih. Tudi na 70. mestu lahko denimo najdete igralce, ki so odigrali le en, mogoče dva turnirja ATP in 16 challengerjev, si zagotovili visoko uvrstitev, zaslužka pa precej manj.
So naši igralci vendarle primernejši za challengerje, saj očitno ne morejo dosegati v nizu dobrih rezultatov na ATP?
Za stalnost rezultatov na ATP manjka nekaj kakovosti, se pa morajo za to tudi vse stvari postaviti na pravo mesto. Ko se bodo, bo šlo navzgor, saj sem prepričan, da še niso dosegli maksimuma. Vsak igralec pride v obdobje, ko igra najbolje, in fante to še čaka. Letos smo imeli kar nekaj takšnih primerov, denimo Joao Sousa, s katerim se bomo pomerili v Davisovem pokalu. Bil je povprečen igralec, na robu stoterice, nastopal na challengerjih, nato pa osvojil turnir ATP v Kuala Lumpurju. Federico Delbonis je igral v finalu turnirja iz serije 500 v Hamburgu, Lukasz Kubot se je takorekoč iz nič uvrstil v četrtfinale Wimbledona. Prav ena takšna vrhunska uvrstitev manjka našim igralcem.
Na osnovi česa trdite, da trojica še ni dosegla maksimuma?
Na podlagi njihovih sposobnosti in vpogleda v svetovni tenis. Vem, koliko energije vlagajo, koliko delajo in da so še daleč od svojih meja.
Februarja so bili hkrati med 80 na ATP trije Slovenci, zdaj je eden med sto. Kaj je bolj realno za slovenski tenis?
Tri uvrstitve med 80 so bile občudovanja vreden dosežek, težko pa je oceniti, kaj je bolj realno. Zame osebno najbolj dva med stoterico.
Kako spodbuden je podatek, da zdaj veliko igralcev vrhunec doseže okoli 30. leta, tudi v samem vrhu, denimo David Ferrer in Stanislas Warinka?
Tudi na osnovi tega trdim, da naši igralci niso dosegli maksimuma, toliko bolj, ker so motorične in fizične sposobnosti rodov, ki prihajajo, v strašanskem upadu. V preteklosti je bilo v top 100 veliko najstnikov, lani ni bilo do aprila niti enega med 200, letos pa je eden med 100. Nekoč so najstniki osvajali grand slame, danes je to znanstvena fantastika.
Še nedolgo se je zdel za Slovence realen tudi drugi teden grand slama, zdaj ima zagotovljen nastop v glavnem žrebu le Bedene, ki pa ni dobil še niti enega dvoboja na teh turnirjih. Osmina finala se zdi kar naenkrat utopična, ali pač ne?
V tenisu so stvari nepredvidljive. Če se še enkrat dotaknem Kubota. Do Wimbledona ni mogel dobiti dvoboja na ATP, ko smo trenirali v Roland Garrosu, ni bil sposoben zadeti igrišča … Še vedno mislim, da so možnosti za drugi teden grand slamov, mislim pa tudi, da ne smemo na vse gledati zgolj negativno. Letos smo vendarle imeli največ nastopov v glavnih žrebih grand slamov, kar enajst. Ko bo prišlo njihovo obdobje, bodo dosegali še veliko boljše rezultate kot v preteklosti, priložnosti pa bo še veliko, saj bodo igrali še najmanj pet, šest let, če seveda ne bo poškodb. Je pa treba poudariti, da smo letos dobili še enega dobrega igralca, Blaža Rolo, Janez Semrajc, ki se je vrnil po bolezni, po kakovosti tudi sodi na visoko raven. Res pa je vprašanje, kaj bo za tem rodom, saj rezultati v mladinskih kategorijah kažejo na veliko luknjo.
Že nekaj let tenis ni več neraziskano področje, pa vendar naši igralci še vedno vlečejo zelo nenavadne poteze, denimo Rola, ki je igral na turnirjih futures, čeprav je bil med 200 na svetu, poškodovani igrajo v ligah …
Kar se tiče Role, sam temu pravim mariborski sindrom, saj smo tam imeli igralca, ki je igral samo futurese. Rolo v prihodnje vidim med 100, sem se pa njegovemu izboru turnirjev čudil, zdel se mi je nespameten, saj je že pred časom presegel to raven. Zakaj nekateri v bolehnem in poškodovanem stanju igrajo italijansko oz. francosko ligo, pa lahko rečem le, da je vonj denarja mamljiv. Za majhen vložek energije so zaslužki visoki in fantje imajo radi denar.
Gotovo ste zelo dobro seznanjeni z Žemljevim stanjem. Se bo še vrnil, saj tudi sam priznava, da mu po psihični plati ni lahko?
Medicina ga je skenirala po dolgem in počez, našla kup pomanjkljivosti in razumljivo je, da je to preraslo tudi v psihološko težavo. Upam, da bo našel tako vzrok bolezni kot zdravilo ter da bo lahko čim prej začel normalno trenirati. Po Semrajčevih izkušnjah pa je jasno, da se je težko izkobacati iz teh psihičnih težav.
Če greva k naslednjemu od trojice: s turneje so prišle govorice, da si ta čas naš prvi lopar Bedene prizadeva za nastop v Davisovem pokalu za Veliko Britanijo. Kakšne informacije imate vi kot kapetan?
Govorice so se pojavljale, a jim nisem posvečal pozornosti, ker se mi je zdela stvar za lase privlečena.
Z Bedenetom imata očitno nerešene težave, saj ni igral že skorajda dve leti, ta čas pa bi krvavo potrebovali vsakega reprezentanta. Je čas, da zakopljeta bojno sekiro?
Jaz nimam ne zamer ne težav. Bedene je bil vedno vabljen, javno pa je povedal, da je njegova prioriteta osebna kariera, medtem ko je enkrat odpovedal zaradi poškodbe. Če je vendarle kak drug vzrok, bi bilo to dobro vedeti. Imamo pa fante, ki so vedno igrali, in nikomur ni zavoljo tega propadla kariera, vsi so skozi leta le napredovali. Zaradi dveh tednov v sezoni, ki jih posvetiš reprezentanci, športna pot ne more iti v nič. Ti argumenti o posvečanju karieri ne pijejo vode. Žrtve, odrekanja in napori so veliki, posebej če moraš zaradi tega na drugi konec sveta, a če si želiš, igraš.
Že pred leti ste napovedali, da bi se Slovenija lahko prebila v svetovno skupino. Za prihodnjo sezono je žreb blizu idealnemu, a ste skorajda ostali brez reprezentance …
Da, zanimivo, zato pa vedno poudarjam odvisnost od več dejavnikov. Žemlja in Bedene že dolgo nista v tekmovalnem pogonu in to me skrbi, a še vedno mislim, da bo tekma zanimiva, odločili pa smo se, da bomo igrali na trdi podlagi. Moja želja je, da bi bilo čim več igralcev zdravih in da bi se jih čim več odzvalo. Če se že ponuja takšna priložnost in če čutijo pripadnost do Slovenije, je to idealni trenutek, da nastopijo vsi.
Pričakujete, da se boste prihodnjo sezono borili za svetovno skupino?
Da.
Še h Kavčiču, čigar trener ste. On je lahko najbolj razočaran, saj ni imel večjih zdravstvenih težav, pa ni končal med stoterico. Kaj se dogaja?
Kdor ga je spremljal na uvodu, si gotovo ni mislil, da bo imel v nadaljevanju takšne težave. Problem nastane, ko igra dobro, pa osvoji malo točk. Padec rezultatov se je začel v San Joseju, kjer je proti Lleytonu Hewittu vodil z nizom in imel v drugem dve žogici za dvojni break. Dvoboj je imel pod nadzorom, bil dominanten, a ga je izgubil. To se je ponovilo na naslednjemu turnirju v Dubaju proti Mihailu Južnemu pa v Casablanci proti Wawrinki. Vse to so vrhunski igralci, a po porazih v dobljenih dvobojih zapade v rezultatsko in psihološko krizo, iz katere kar nekaj časa iščemo rešitev, medtem pa že začne padati raven igre. Zato sem glede njega optimist. Ko bo znal na drugačen način prebroditi takšna obdobja in ko se mu bo začel sestavljati rezultatski mozaik, bo veliko višje. Tudi zdaj bi imel lahko več točk, če bi pogosteje igral na challengerjih, a bi na drugi strani zaslužil dve tretjini manj …
Kaj lahko pričakujemo v sezoni 2014?
Boljše rezultate. A to je relativno. Lahko ste med 60, pa zaslužite 110.000 $, kot 80. denimo 300.000 $, ali pa 400.000 $ kot 120. V tenisu je veliko igre številk, katere so pomembnejše, pa ve vsak zase.
Pogosto omenjate denar. Kaj pa menite o tem, da je Serena Williams letos zaslužila le malce manj od Novaka Đokovića?
Marsikaj na tem svetu ni prav, je pa to dokaz, da so si ženske v tej panogi izborile lepo količino denarja.
Vas je presenetila velika vrnitev Rafaela Nadala?
Večina je presenečena nad tem, posebej ker so v ekipi napovedovali, da bodo igrali zelo malo, so pa zelo veliko in to v nizu, kar pomeni, da so pozdravili poškodbo, presegli pričakovanja, kako so to dosegli, pa vedo le oni. Sredi leta je bil Rafa res superioren, medtem ko je končnica pripadla Đokoviću.
Veliko let, preden je Andre Agassi razkril, da je padel na dopinški kontroli, pa so pri ATP primer zamolčali, ste to vedeli, saj se je informacija razširila na turneji, tudi za javnost pa so padli veliko manj uveljavljeni igralci. Kako gledate na letošnje dopinške primere?
Kar se je dogajalo z Viktorjem Troickim in Marinom Čilićem, kaže, da nekatere stvari v sistemu niso najbolj jasne. Pri Čiliću so sploh zašli, saj ni bil pozitiven in je bil opran krivde, tudi pri Troickemu je zgodba čudna, je pa res, da je on kršil pravila. Nekoga je pač treba vsake toliko časa obtožiti, kot dokaz, da stvari delujejo, in da posamezniki upravičijo svoje službe. Stvari so nenavadne, zanimivo pa je, da sta bila obtožena dva igralca z Balkana. Nekateri govorijo o zaroti, češ da si brez močne zveze, močnega zaledja proti vsej tej mašineriji dokaj nemočen.
Bi lahko tenis nekoč dobil svojega Lancea Armstronga?
Lahko, je pa pomemben interes vodilnih »plejerjev«, torej proizvajalcev opreme, ATP itd. Vsak škandal škodi biznisu in tu ne govorimo o milijonih, ampak milijardah in le ugibamo lahko, kaj se zares dogaja.
