Ljubljana – Če kdo, potem je Grega Žemlja vsekakor zgled, kako se mora športnik vesti do reprezentance. Zanj ni izpuščanja tekem, ne glede na to, kakšno je počutje, ko je imel resne zdravstvene težave, se tudi zaradi nastopov v Davisovem pokalu ni odločil za »zamrznitev« uvrstitve na svetovni teniški lestvici. Da mu dogajanje pred dvobojem z Južno Afriko ni povšeči, je razumljivo.
Glede na njegovo pripadnost reprezentanci ni presenetljivo, da je slovenski rekorder po številu nastopov v Davisovem pokalu – zbral jih je 28 –, pri tridesetih letih je v izbrani vrsti že 13 sezon. Logično, da mu ni vseeno ob ponovnih odpovedih Blaža Kavčiča in Blaža Role za dvoboj z Južno Afriko v 2. kolu II. evro-afriške skupine, v katero je Slovenija lani izpadla prav zaradi številnih košaric, ki jih je od igralcev dobil kapetan Blaž Trupej. Seveda ne od Žemlje. Na slednjemu bo tako v Centurionu od petka do nedelje spet večina bremena, potem ko se Blaža nista držala dogovora, da bo na vsaki akciji sodeloval vsaj eden.
»Razočaran sem, da nekaterih ni, ker smo se lani precej konkretno dogovorili, da se bomo poskusili z najmočnejšo postavo oziroma vsaj dvema od treh najboljših kar najhitreje vrniti v I. evro-afriško skupino. Če bi se držali tega in bi vsak en dvoboj preskočil, bi nam reprezentančni nastopi v vsej sezoni vzeli zgolj dva tedna. Žal smo zdržali zgolj eno tekmo z Monakom, ki je bil na papirju lahek tekmec, zdaj ko sledi zelo pomembna tekma, morda celo odločilna za napredovanje, pa se je vse skupaj že zalomilo,« razmišlja Žemlja in dodaja: »Očitno gre za različne poglede na reprezentanco, koliko posameznemu igralcu ti nastopi pomenijo. Ne želim razpredati o razlogih, zaradi katerih sta Kavčič in Rola odpovedala nastop, iskreno pa bi rekel, da so nezadostni. Razočaran in presenečen sem.«
Žemlja tudi tokrat ni imel nikakršnih pomislekov, nastop je potrdil že dolgo nazaj. Ko si oblikuje koledar nastopov, je med njimi avtomatično Davisov pokal. In četudi se mu zdi vse skupaj že malce zamalo, bo tako tudi v prihodnje. »Vedno mi je bilo v užitek igrati za reprezentanco, škoda da drugi ne razmišljajo enako, ker je težko igrati ob vseh odpovedih. Razočaranje pa je še toliko večje, ker mislim, da bi lahko s popolno postavo prišli tudi v svetovno skupino. Prepričan sem, da bi lahko marsikaj dosegli. Če se zberemo tako okrnjeni, pa seveda ni načina, da pridemo v svetovno skupino, ki je bila zame vedno cilj. Za druge očitno pač ne …« zmajuje z glavo Žemlja, ki bo imel tokrat ob sebi precej neizkušene soigralce – Tomislava Ternarja, Mika Urbanijo in Tilna Žitnika. Ob tem stavi na kolektivni duh, če je že ekipa okrnjena, je vsaj vzdušje zelo dobro.
A naš prvi lopar se z ravno blestečimi nastopi v tej sezoni ne more pohvaliti, le na challengerju v Kjotu je dobil več kot dva dvoboja, petkrat je izgubil uvodno partijo. »V bistvu sploh nisem veliko igral. Ob koncu lanske sezone sem veliko treniral, odigral ogromno turnirjev, preveč je bilo vsega. Stres je bil precejšen, sledile so težave z migrenami in treba je bilo stopiti na žogo, se umiriti. Po Davisovem pokalu sledi nekaj nastopov na challengerjih in verjamem, da bo nadaljevanje sezone boljše, kot je bil začetek,« pravi 148. igralec sveta, ki mu razmere v Južni Afriki, torej visoka nadmorska višina, niso najbolj pogodu.
»Moj slog igre je precej neustrezen, neučinkovit. To so specifične razmere, kdor veliko igra na visoki nadmorski višini, ima veliko prednost. Njihov prvi igralec Lloyd Harris je rojen na takšni višini, doma je osvojil kar nekaj turnirjev iz serije futures in takšne razmere mu res ustrezajo. To pomeni, da ga bo zelo težko premagati. Če ne bi bilo takšne višine, noben od najboljših dveh južnoafriških igralcev ne bi imel kakovosti, da bi bil enakovreden meni, verjetno tudi ne našemu drugemu ali tretjemu igralcu. Ker pa je vse tako zelo posebno, bo vsaka tekma težka, jasno je le, da imajo gostitelji zelo dobro dvojico in s to partijo se nam res ni treba obremenjevati, saj lahko le presenetimo,« razmišlja o možnostih Slovenije v Južni Afriki Žemlja.













