Brownovi dreadi nedotaknjeni že 19 let

London – Le dva igralca v širnem teniškem svetu sta odigrala z Rafaelom Nadalom več kot en dvoboj in ostala neporažena. S stoodstotnim izkupičkom nad zmagovalcem 14 turnirjev za veliki slam in nekdanjim prvim igralcem sveta se lahko pohvalita upokojeni Alex Corretja, od četrtka pa tudi jamajško-nemški popotnik po turneji ATP Dustin Brown.

Med dvojico je seveda velika razlika. Corretja je bil vendarle drugi igralec sveta, 30-letni Brown pa je za zdaj na svetovni lestvici najviše prilezel do 78. mesta, največjo slavo pa si je prislužil prav v dveh dvobojih z Nadalom, ko ga je lani premagal na travi v Halleju, letos pa še v Wimbledonu. Ne le s svojim »razbijaškim« slogom, kot nalašč za travo, nase je opozoril tudi s svojo podobo, precej nevsakdanjo v teniškem svetu, zavoljo katere se pogosto vsepovsod srečuje s predsodki. Je namreč potomec jamajškega očeta in nemške mame, njegov zaščitni znak pa so tako imenovani dreadi (njegov vzdevek ni presenetljiv – Dreddy), ki si jih ni postrigel vse od leta 1996, piercing v jeziku, velik tatu očeta na trebuhu, izjemno zabavni igralec pa ima tudi zanimivo zgodbo, kot številni, ki se v tenisu znajdejo na robu preživetja.

Potem ko se je v zgodnjih letih ukvarjal še z nogometom, judom in rokometom, se je pri osmih odločil za tenis, ko je dopolnil enajst let, pa se je družina iz Nemčije preselila na Jamajko, kjer ni imel nikakršne podpore tamkajšnje zveze. Zato je po osmih letih spet sledila selitev v Nemčijo, Justin pa je bil obsojen na igranje na turnirjih iz serije futures. Tu se zaslužki gibljejo okoli nekaj sto dolarjev, in za lažje preživetje so mu starši kupili avtodom – ki so ga odplačevali šest let –, s katerim so se stroški potovanj po evropskih turnirjih močno znižali. Ni bilo treba plačevati namestitev, pri hrani je bil vedno skromen, za nameček je oddajal dve postelji od treh drugim igralcem in si nabavil stroj za napenjanje strun, da je tudi tako zaslužil kak dolar oziroma evro.

»Avtodom je bil moja zadnja možnost, ideja mojih staršev je bila briljantna, saj sicer ne bi mogel več igrati tenisa,« se Brown spominja časov, v katerih se je večkrat spraševal, ali se bodo stvari kdaj zasukale na bolje. Avtodoma zdaj ne uporablja več, veliki cilj – preboj med 100 – pa je uresničil leta 2010, ko je tudi nehal nastopati za Jamajko in začel igrati pod nemško zastavo. »Boril sem se in boril, nikoli predal, poskušal na vse načine ter verjel in upal, da mi bo prej ali slej le uspelo,« je o dolgem boju za top 100 dejal Nemec, ki sicer ta hip ni član stoterice (102.), a bo seveda spet po Wimbledonu. Preživlja se zdaj lažje, seveda pa še zdaleč ne živi na veliki nogi, ne nazadnje si še vedno ne more privoščiti niti trenerja, še naprej pa je tudi razpet med challengerji (leta 2009 je nastopil tudi v Ljubljani) in turnirji ATP.

Veliki ljubitelj jamajške glasbe, čigar vzornik je bil Marat Safin, si bo z letošnjim wimbledonskim zaslužkom vsekakor opomogel. Dan, ko je zmagal nad Nadalom na osrednjem igrišču, je bil zanj najboljši v življenju, presenetljivo pa bi bilo, če bi pri 30 letih to prineslo zasuk v njegovi karieri. Trava, ki je njegova najljubša podlaga, je vendarle toliko specifična, zmage igralcev, ki niso med 100 na svetu, nad Nadalom pa so v Wimbledonu že kar nekaj vsakdanjega. A to Brownu užitka ni skalilo, ne nazadnje pa mu je prineslo tudi svetovno slavo.