Tiskane izdaje
Eden najtežjih in največjih izzivov sodobnega tenisa je dvojček Roland Garros-Wimbledon. V profesionalni dobi ga je osvojilo skupaj zgolj deset igralcev in igralk: Rod Laver, Björn Borg, Rafael Nadal, Roger Federer, Margaret Court, Billie Jean King, Chris Evert, Martina Navratilova, Steffi Graf in Serena Williams. Nadal bi lahko letos vpisal že tretjega, pri ženskah ima možnost za to Jelena Ostapenko.
Veliko se je spremenilo v zgodovini tenisa, a eno ostaja: dvojček Roland Garros-Wimbledon je težko dosegljiv. Channel slam, kakor se tudi imenuje (Channel je Kanal, Rokavski preliv, ki ločuje Francijo in Veliko Britanijo), je namreč osvojilo zgolj enajst igralcev (skupno 15-krat) in deset igralk (skupno 21-krat), v odprti eri zgolj deseterica, brez njega so ostali takšni velikani, kot so Pete Sampras, Andre Agassi, Jimmy Connors, Justine Henin, Monica Seles, za zdaj tudi Novak Đoković. Le enkrat doslej pa se je zgodilo, da sta dvojček v isti sezoni osvojila tako igralec kot igralka, to je bilo v nekih povsem drugih časih, davnega leta 1925, ko je to uspelo Reneju Lacostu in Suzanne Lenglen.
Že dva turnirja za veliki slam je težko osvojiti v isti sezoni, kaj šele dva, ki se igrata drug za drugim na najbolj različnih podlagah. Zelo malo je igralcev, ki se počutijo enako domače na pesku in travi, pri čemer se prireditelji v zadnjem času resda trudijo, da bi bilo tudi na travnatih igriščih več igre. Američani in Avstralci načeloma niso vajeni peska, saj odraščajo na trdih igriščih, medtem ko je travnata sezona tako kratka, da nekateri nikdar ne najdejo na njej pravega občutka, spet drugi se počutijo, kot da bi bili na njej rojeni. V preteklosti se je tako večkrat dogajalo, da so specialisti za pesek izpuščali Wimbledon. Zdaj tega ni več, če nič drugega, so denarne nagrade tako privlačne, da se vsakemu še kako splača poskusiti na travi. Seveda pa je tu tudi časovna bližina, saj sta Roland Garros in Wimbledon do leta 2015 ločevala zgolj dva tedna, odtlej tri, kar je še vedno zelo malo. Po OP Avstralije, OP ZDA in Wimbledonu si pač najboljši načeloma vedno vzamejo nekaj tednov premora, da si odpočijejo od 14-dnevnih naporov – tako telesnih kot psihičnih – in se pripravijo na nove izzive. Po Roland Garrosu tega časa nimajo, takoj se je treba začeti pripravljati na povsem drugačno podlago.
»Brez dvoma je to največji izziv v tenisu. Pri moških še toliko večji kot pri ženskah, ker je tekmecu težje odvzeti servis. V moškem tenisu je to brez konkurence najtežja stvar,« je prepričan Mats Wilander, trikratni zmagovalec Roland Garrosa, ki pa ni v Wimbledonu nikdar preskočil četrtfinala. »V mojih časih je bila razlika med igranjem na pesku in travi še toliko večja, to je neprimerljivo z današnjimi časi. Res se je bilo težko prilagoditi na travo, posebno če ti igranje na njej ni bilo naravno,« se spominja Wilander.
Veliko bolje se je pri tem prehodu znašel njegov švedski rojak Borg, saj mu je to uspelo kar trikrat (pri ženskah je s štirimi rekorderka Steffi Graf), in to zapored, v letih 1978, 1979 in 1980. Borg je, potem ko je po dvakrat že osvojil Pariz (1974, 1975) in Wimbledon (1976, 1977), našel rutino, ki mu je ustrezala – po zmagi na Roland Garrosu si je privoščil tri dni popolnega počitka, potem se je preselil v predmestje Londona, Hampstead, in vsak dan na travi treniral štiri ure.
Letos bi lahko njegov dosežek ponovil Nadal, ki je dvojček osvojil že dvakrat (2008 in 2010), kolikor jih ima pri ženskah tudi Serena Williams (2002, 2015), medtem ko je zmagovalec 18 turnirjev za veliki slam Federer le pri enem. In sicer iz leta 2009, ko je tudi z malce sreče osvojil Roland Garros, saj je imel Nadal obilico težav in doživel v osmini finala svoj sploh prvi pariški poraz, Švicar pa se je v finalu pomeril z Robinom Söderlingom. Dvakrat, leta 2014 in 2015, je bil dosežku blizu Đoković s finalom in zmago, tako kot lani Andy Murray.
»Dodaten teden pomeni veliko razliko. Teden dni je še kako pomemben pri prilagoditvi na travo, tudi telo se lahko bolje privadi povsem drugačni podlagi,« meni branilec naslova v Wimbledonu Murray, prav ta časovni dodatek za nabiranje moči pa je seveda tokrat še kako prav prišel Nadalu, ki ga je pariška »decima« povsem izčrpala. »Zmaga na Roland Garrosu pomeni, da si bil telesno in psihično dolgo na najvišji ravni,« pravi Španec, ki je igral kar petkrat v finalu Wimbledona, ga dvakrat osvojil, vendar se je po letu 2011 le enkrat uvrstil v osmino finala, dvakrat je izgubil v 2. kolu, enkrat v prvem, lani zaradi poškodbe zapestja ni igral. Letos bi bilo lahko spet vse drugače ...
Zanimivo bo tudi videti, koliko se lahko temu edinstvenemu dosežku približa presenetljiva pariška zmagovalka Jelena Ostapenko, ki je Wimbledon osvojila že med mladinkami. Njena napadalna igra je kot nalašč za travo, a po premierni veliki zmagi le redke igralke to nadgradijo že na naslednjem grand slamu, dvojček Ostapenkove pa bi bil še toliko bolj presenetljiv, saj se lahko z njim pohvalijo res le največji igralci in igralke, ki imajo v svoji zbirki vsi po vrsti več kot deset naslovov za veliki slam.
