Egocentriki, a tudi povsem navadni ljudje

Bil je prvi Slovenec, ki se je na svetovni teniški lestvici ATP prebil med dvesto najboljših. Desetletje pozneje je njegov dosežek izboljšal Grega Žemlja. Na igrišču je bil zelo temperamenten: »Celo preveč. Ko zdaj gledam nazaj, na to nisem preveč ponosen,« je razmišljal 43-letni Iztok Božič, trener pri ŽTK Maribor.

Iztok Božič je odraščal v športni družini. Do devetega leta je smučal in igral tenis. »Ko nisem bil več kos natrpanemu urniku, sem moral izbrati, kateri panogi se bom posvetil. Menim, da sem se odločil pravilno: imel sem zelo dolgo tekmovalno kariero, tudi po koncu športne poti delam v tenisu in to je tisto, kar zelo rad počnem,« je svoj odnos z loparjem opisal Božič. Najraje se spominja dvoboja za Davisov pokal proti koncu kariere v Zimbabveju, treninga s Thomasom Musterjem v Monte Carlu in največjega uspeha – finala turnirja serije challenger v Košicah. »Največji dogodek pa so bile vsekakor OI v Barceloni,« se je vrnil v leto 1992, ko je na najprestižnejšem športnem tekmovanju z Blažem Trupejem zaigral v dvojicah.

Največja uganka med podlagami je bila zanj travnata. »Izkusil sem mladinski Wimbledon. Trava je ekstremno hitra, na njej odločajo agresiven servis, eden, dva udarca. S tem pa sem imel vedno velike težave,« je priznal. Njegova vzornika sta bila Björn Borg in John McEnroe. Največja imena v njegovem tekmovalnem obdobju (Moya, Kuerten, Ivanišević ...) je označil za zelo odprte osebe. Poudaril je, da so vrhunski športniki resda egocentriki, a hkrati tudi povsem navadni ljudje.

Kaj ga je naučil profesionalni šport? »Pridobiš delovne navade, se zresniš in naučiš obvladovati stres. V napornih trenutkih se znaš umiriti, v napetih situacijah ustaviti čustveni izbruh. Skratka, lažje se spoprimeš tudi z vsakodnevnimi težavami,« je razpredal. Kaj bi na svoji športni poti spremenil? »Gotovo odnos do telesne priprave. Zdaj vem, da bi moral biti bolj pozoren tudi na psihološko plat. V preteklosti smo imeli igralci odpor do tega, menil sem, da psihologa ne potrebujem, pravzaprav nisem niti ločil, kdo je psiholog in kdo psihiater.«

Kariero je končal leta 2002. »Vsega sem bil že sit, star sem bil 31 let, dovolj mi je bilo klatenja po malih turnirjih brez finančne in življenjske perspektive. Spoznal sem tudi svojo ženo in čas je bil za razmišljanje o družini, o tem, kje si bova ustvarila dom in od česa bova živela,« je razmišljal Božič in dodal, da od tenisa dobro živi le stoterica na lestvici. Prehod v običajno življenje zanj ni bil problematičen, je dejal. Iz igralskih vod se je takoj podal v trenerske.

Izziv je našel tudi v ženskem tenisu. Med letoma 2007 in 2011 je bil kapetan reprezentance v pokalu fed. Popeljal jo je v svetovno skupino (II) in jo tam tudi obdržal. »Z ekipo ni bilo nikoli težav, vedno je bila prisotna dobra volja, tudi po zaslugi mojega dobrega prijatelja, žal pokojnega Andreja Jerasa. Zastavljene cilje smo uresničili. Ko je bila ekipa popolna s Katarino Srebotnik in Polono Hercog, smo se uvrstili med 16 najboljših reprezentanc na svetu in se tam tudi obdržali. Stvari so se nato razpletle, kakor so se. Kdo je za to kriv, bi lahko debatirali leta in leta. Z rezultati smo kazali, da smo na dobri poti, a stvari so se razpletle drugače. Življenje teče dalje, nimam nobene slabe vesti, ponosen sem na doseženo, glede na to, kje je zdaj reprezentanca, pa je očitno, da smo takrat delali dobro,« je obdobje ukvarjanja z dekleti pokomentiral Božič.

Na drugi strani Drave

Zdaj v Železničarskem teniškem klubu Maribor trenira najstnike. »Razumemo se, lepo sodelujemo, v slovenskem merilu dosegajo zelo dobre rezultate, so med najboljšimi. Mednarodna raven pa zahteva drugačne zgodbe, igralec mora v svet, če hoče dvigniti kakovost igre,« je opozoril. Prvi trening ponavadi opravi ob 8. uri zjutraj, potem ko devetletnega sina Jureta odpelje v šolo, petletno hčer Majo pa v vrtec. »Pri Braniku sem bil 25 let, nismo se našli, zato sem odšel na drugo stran Drave, kar se je izkazalo za dobro potezo,« je povedal. V trenerskem delu ga najbolj privlači prav delo z mladimi: »Lepo je opazovati njihov trud in napredek. Zelo uspešni so tudi v šoli, kar mi daje dodatno energijo, zadovoljstvo in veselje,« jih je pohvalil.

Tudi njegova otroka sta veliko v gibanju. Jure se je preizkušal v tenisu, smučanju, košarki, rokometu, hokeju, rad bi igral nogomet ... Maja hodi na balet, rada pleše, skače, smuča, maha z loparjem, uživa na morju ... Bi ju usmeril v vrhunski šport? »Ta je danes odvisen od finančnega stanja staršev in podpore sponzorjev. Glede na naše finančno stanje bosta otroka, kateri koli šport si bosta izbrala, delovala na klubski ravni,« je z realnim pogledom postregel Božič in dodal, da morata z ženo misliti tudi na starost, v kateri ne želita obremenjevati otrok.

Največje turnirje Božič v medijih še spremlja, a le, kolikor mu čas dopušča. Vedno je najraje gledal predstave Rogerja Federerja. Slovenski fantje Blaž Kavčič, Grega Žemlja in Blaž Rola ga navdušujejo. »Kar so dosegli, je čudež. Rezultati so odlični, spoštujem jih, navijam zanje in želim jim, da bi bili še naprej uspešni. Upam pa, da se bo v prihodnosti pojavil še kdo, ki bo dosegel tako visoko raven,« novim rodovom privošči vse najboljše. »Če primerjamo tenis v obdobju, v katerem sem igral, z zdajšnjim, se je spremenila telesna pripravljenost, igralci so bolj eksplozivni, igrajo z večjo silo, vsako žogo natančneje udarijo. Tenis je sledil smeri, v katero je šlo človeštvo: više, hitreje, močneje,« je še povedal Iztok Božič, ki se že veseli dolgega družinskega dopusta na morju.