Fred Perry se tam zgoraj končno smehlja

New York – Za Andyja Murraya se je dolgo zdelo, da bo »žrtev« zlate dobe moškega tenisa in da ob Rogerju Federerju, Rafaelu Nadalu in Novaku Đokoviću ne bo mogel unovčiti talenta ter osvojiti turnirja za veliki slam. V petem finalu mu je le uspelo, po zmagi na OP ZDA pa si je že zastavil nov cilj: 1. mesto na ATP.

Britanci se bodo konec decembra z velikim zadovoljstvom ozrli na letošnje športno leto, v katerem so bili zelo uspešni na domačih olimpijskih igrah, eden od junakov pa bo vsekakor Murray. Za njim je najboljša sezona doslej, pri čemer bi bil lahko že začetek še uspešnejši, saj je bil na OP Avstralije, kjer ga je v epskem polfinalu premagal Đoković, dosegljiv vsaj finale, če ne že zmaga. A tedaj se še ni izšlo in nanj so še naprej letela vprašanja, kdaj bo Fred Perry le dobil naslednika.

Odkar se je Tim Henman leta 2007 upokojil, se je osredotočenost na Otoku preselila na Murraya tudi z vprašanjem, ali so Britanci res rojeni teniški poraženci. Škotu nikakor ni bilo lahko, na eni strani Federer, Nadal in Đoković (prva dva imata že zagotovljeno mesto med najboljšimi v zgodovini), na drugi velika pričakovanja domače javnosti, izjemen pritisk.

Travme iz otroštva

Štirikrat je ostal pred vrati raja, na OP ZDA 2008, OP Avstralije 2010 in 2011 ter letošnjem Wimbledonu, pri čemer je prav na domačem slamu postal prvi britanski finalist po Bunnyju Austinu 1938, prvič pa je v finalih osvojil tudi niz. A to seveda ni bilo dovolj, čeprav se je zdel že precej nared za podvig. Tedaj je šlo Federerju na roko tudi slabo vreme, zaradi katerega so morali prireditelji zapreti streho, s čimer so se razmere spremenile v Švicarjevo korist. Poraz je bolel, zelo bolel, a Murray je kaj hitro dobil priložnost za revanšo in jo tudi izkoristil. Namreč na olimpijskih igrah, kjer je v finalu nadigral prav Federerja, in četudi OI v teniškem svetu niso najpomembnejše tekmovanje in na koncu kariere šteje izkupiček na grand slamih, se je tedaj v Murrayu nekaj premaknilo. Znebil se je določenega bremena, si okrepil samozavest, se prepričal, da je lahko tudi na največjem odru enakovreden in boljši od trojice velikih.

»OI so bile zame izjemno pomembne, to je bil največji teden mojega življenja. Toda še vedno, ko sem zdaj pred finalom sedel v garderobi, so bili tu dvomi. Še vseeno sem razmišljal, da še nihče ni izgubil prvih petih finalov za veliki slam in res si nisem želel biti prvi pri tem,« je priznal po novem tretji igralec sveta, prav tako, da je že po lanskem porazu v finalu Melbourna sam dvomil, da bo sploh kdaj osvojil lovoriko za veliki slam. Vendarle se je pobral, četudi je potreboval nekaj časa, nenazadnje se s travmami sooča že od malega, saj je bil leta 1996 očividec pokola v šoli v Dunblanu, kjer je brezposelni Thomas Hamilton v telovadnici ustrelil 17 ljudi, med njimi pet otrok, nato si sodil še sam. Tedaj osemletni Andy se je skril pod mizo v ravnateljevi pisarni, poleg tega, da je poznal žrtve, pa je precej dobro poznal tudi strelca, kar je bil zanj dodatni udarec. »Da sem poznal morilca, s tem se moji možgani nikakor niso mogli sprijazniti,« je tako priznal v avtobiografiji.

Po Lendlovih stopinjah

Murray je bržčas odločilno potezo v lovu na tako želeni slam povlekel pred začetkom nove sezone, ko je za trenerja najel Ivana Lendla (mama Judy je pristala nekoliko bolj v ozadju), nekdanjega odličnega igralca, ki je – mimogrede – prav tako izgubil svoje prve štiri finale za veliki slam. Tako, kot je bilo načrtovano, so se začeli sadovi skupnega dela kazati po približno sedmih mesecih, prvi vrhunec je zdaj tu, ime Freda Perryja poslej gotovo ne bo omenjeno ob vsakem turnirju za veliki slam. »Prepričan sem, da se tam zgoraj smehlja, ker je Britanec vendarle osvojil slam. Upam le, da do nove zmage ne bo preteklo spet toliko časa in da bo naslednji Britanec zmagal, ko bom jaz še živ,« se novih britanskih uspehov nadeja Murray. Perryja, ki je umrl leta 1995 v Melbournu, nikdar ni osebno spoznal.

Zmaga v New Yorku bi mu lahko odprla vrata do novih najbolj čislanih lovorik in s tem do boja vsaj z Đokovićem, ki jih ima pet, vendar 25-letnik zdaj že pogleduje proti drugemu cilju, ki ga je velika trojica že izpolnila: 1. mestu na lestvici ATP. »To je naslednji korak, za to pa je pomembna stalnost forme skozi vso sezono. Novaku, Rogerju in Rafi je to v zadnjih letih odlično uspevalo, zato je bilo za ostale to nedosegljivo. Potrudil se bom, to bi si res želel doseči,« je lov na številko 1 napovedal Murray, ki mu bo brez velikega bremena na plečih zdaj seveda vse veliko lažje.