Klasični veliki slam ostaja želja in cilj

Športne osebnosti leta po izboru ameriške revije Sports Illustrated so kot po pravilu ameriški (moški) športniki, žensk in Neameričanov je le za vzorec. Zato je prejšnji teden precej odmeval izbor Serene Williams, prve posamične športnice, ki je sama dobila to nagrado po letu 1983 (Mary Decker). Zasluženo ali ne, za prvo teniško igralko sveta je izjemna sezona.

Williamsova je za sabo pustila Novaka Đokovića, Stephena Curryja in Jordana Spietha, pri čemer je gotovo najlažje njene rezultate primerjati s tistimi prvega teniškega igralca sveta. In na prvi pogled se vsekakor zdi, da bi si že Srb to nagrado zaslužil bolj, saj je na vseh štirih največjih turnirjih igral v finalu, tri dobil, sploh je bila njegova sezona ena najboljših v zgodovini. Pa vendar. Srb se še zdaleč ni tako približal največjemu teniškemu dosežku, klasičnemu velikemu slamu, kot Williamsova, prav tako še nikdar ni dobil štirih največjih lovorik zapored, saj Roland Garros zanj ostaja nerešljiva uganka. Američanka jih je lani in letos (že drugič v karieri), začenši z OP ZDA 2014, septembra je v New Yorku že močno dišalo po zgodovini. Po prvem klasičnem grand slamu po Steffi Graf 1988.

Serena je bila namreč do OP ZDA razred zase – sezone se je lotila razbremenjeno, ker se je lani z 18. naslovom za veliki slam na 2. mestu lestvice odprte ere izenačila z Martino Navratilovo in Chris Evert –, vse leto se je zanesljivo obdržala na 1. mestu svetovne lestvice ter imela pri tem kar šest tednov dvakrat toliko točk kot najbližja zasledovalka, kar se doslej še ni zgodilo. V celotni sezoni je izgubila le tri dvoboje (dobila jih je 53), v polfinalu Madrida proti Petri Kvitovi, v polfinalu Toronta proti Belindi Bencic in v polfinalu OP ZDA proti Roberti Vinci, slednji poraz pa je bil najbolj šokanten v letu 2015, v bistvu kar eden najbolj šokantnih v teniški zgodovini. Williamsova je namreč osvojila OP Avstralije, Roland Garros in Wimbledon, četudi njene zmage in igre niso bile najbolj prepričljive ter se je morala pogosto vračati z roba propada, za nameček ji je večkrat ponagajalo tudi zdravje. A je previharila vse viharje, od tekmic je pač toliko kakovostnejša, da je sama sebi največkrat največja nasprotnica. In prav po tem scenariju so se sesule njene sanje o koledarskem grand slamu, zlomila pa se je v »domači dnevni sobi«, v kateri je bila nepremagljiva zadnja tri leta (in še 1999, 2002 in 2008), še kak naslov pa se ji je izmuznil zaradi njenega temperamenta.

Da bi jo Vincijeva premagala na enem od največjih prizorišč, se je zdelo misija nemogoče, a OP ZDA 2015 je bil nekaj tako zelo posebnega, da se je zgodilo prav to. Pritiski so bili preprosto preveliki, da bi jih zdržala – z zmago bi se na 1. mestu lestvice najuspešnejših z 22 naslovi tudi izenačila z Grafovo –, nenazadnje je tudi Đoković priznal, da ni bil zgolj eno zmago oddaljen od klasičnega grand slama (poraz v finalu Roland Garrosa). Če bi v New York prišel s tremi lovorikami v žepu, bi bila zgodba v Flushing Meadowsu povsem drugačna.

»Ni me imelo, da bi s pestjo prebila steno, bolj me je prevzelo obžalovanje, ker sem bila tako zelo blizu. Vedno bom razmišljala o tem, kaj bi lahko storila bolje. Bi lahko več igrala pri mreži? Pokazala več stalnosti? Ne gre za jezo, ampak za analizo, kaj lahko naredim naslednjič bolje,« se najbolj bolečega poraza v sezoni spominja Serena, ki je nato nastope tudi predčasno končala, po OP ZDA se ni več vrnila na igrišče (razen za ekshibicijske nastope). »Ni skrivnost, da sem večji del sezone igrala poškodovana, bodisi da je šlo za komolec, koleno ali po polfinalu OP ZDA srce,« je sporočila tedaj Williamsova, za katero je bila sezona nekaj prav posebnega tudi zato, ker se je prvič po 2001. vrnila v Indian Wells, kjer je bila pred 14 leti žrtev rasističnih napadov. Tudi o odpuščanju, pri katerem ji je zgled Nelson Mandela, je veliko govorila Američanka, ki ne želi biti zgolj športnica, ampak še veliko več, in ki ne želi predstavljati zgolj surove moči, ampak tudi ženstvenost, kar je bil glavni motiv za naslovnico Sports Illustrateda, na kateri v precej drzni obleki in čevljih z visoko peto sedi na prestolu.

»Serena ni le najboljša teniška igralka v svoji generaciji, ampak ena najboljših v zgodovini, je ena najbolj dominantnih športnic današnjega časa. S to nagrado ne častimo zgolj njenega izjemnega leta 2015, ampak celotno izjemno kariero, prav tako njen boj za enakopravnost ras in spolov. Odločena je poskrbeti za spremembe,« so med drugim zapisali pri Sports Illustrated o športni osebnosti leta 2015, ki se je po srce parajočem newyorškem porazu že pobrala, motivacija za prihodnje leto pa ni sporna. Steffi Graf z 22 naslovi za veliki slam je na dosegu roke, absolutna prva (profesionalna in amaterska doba) pa prav tako ni daleč, Margaret Court jih ima namreč 24. S takšnim motivom sicer že 34-letna Američanka gotovo še ni rekla zadnje. »Klasični grand slam vsekakor ostaja cilj, saj ga še nisem osvojila. Bomo videli, kako bo, ne bom pa si nalagala prevelikega pritiska,« bo že prihodnje leto znova skušala uresničiti veliko željo.