Ko ima dober dan, je vse mogoče

Roland Garros je v ženskem delu ob odsotnosti največjih zvezdnic ponujal priložnost številnim, da si priigrajo večno slavo z naslovom za veliki slam, a še vseeno je bila na koncu zmagovalka presenetljiva. Jelena Ostapenko pač ni sodila niti v širši krog favoritinj, saj v Parizu do letos sploh še ni dobila dvoboja, do pokala Suzanne Lenglen pa je (zasluženo) prišla kot 47. igralka sveta.

Roland Garros 2017 je prinesel izjemno zgodbo v obliki Jelene Ostapenko, ki je prav na dan svojega polfinalnega obračuna dopolnila 20 let. S finalno zmago nad papirnato favoritinjo Simono Halep je pisala teniško zgodovino svoje domovine, saj ji je priigrala prvi veliki naslov, lovorika za grand slam je hkrati njena prva na turneji, kar je nazadnje pri ženskah uspelo Barbari Jordan na OP Avstralije 1979, na sploh pa Gustavu Kuertnu, na Roland Garrosu 8. junija 1997, torej natančno na dan Jeleninega rojstva. Nova zvezdnica svetovnega tenisa je postala tudi prva nepostavljena pariška zmagovalka po Peggy Scriven leta 1933. Kar precej dosežkov v eni lovoriki, ki pa je bila na koncu povsem zaslužena.

Ostapenkova, za katero je bil to komaj osmi nastop v glavnih žrebih turnirjev za veliki slam, na katerih je do letos dobila skupno štiri (!) dvoboje in na katerih je lani vsakič izpadla v 1. kolu, je navduševala v zadnjih dveh tednih s svojimi neustrašnimi predstavami. Z izjemno tvegano igro na vse ali nič je bila vedno ona tista, ki je dajala ton dvobojem – Halepova je po finalnem porazu priznala, da se je na igrišču večkrat počutila zgolj kot gledalka –, na njeno srečo se je razmerje neubranljivih udarcev in neizsiljenih napak izšlo v njeno korist. Na koncu je zbrala kar 299 »winnerjev«, največ na celotnem turnirju, občudovanje je žela tudi z močjo udarcev, saj je bila s povprečjem forehandov tik za moško trojico Dominic Thiem, Stan Wawrinka, Rafael Nadal. »Nihče me ni tega naučil. Takšen je pač moj način igre. Tudi moj značaj je takšen. Edina želja je, da udarim žogico kar najmočneje, in ko imam dober dan, je potem vse mogoče,« pravi nova latvijska nacionalna junakinja (njeno sobotno zmagoslavje so si številni rojaki ogledali na velikem platnu v središču Rige), za katero je bila lovorika na Roland Garrosu prva po predlanski iz serije ITF (50.000 $) v St. Peterburgu ...

Potem ko doslej na OP Francije ni dobila še niti enega dvoboja – enkrat je izpadla v 1. kolu, enkrat pa v 1. kolu kvalifikacij –, jih je tokrat sedem, začenši z Lousio Chirico, potem olimpijsko prvakinjo Monico Puig, sledila je Lesja Curenko, nato dve prekaljeni tekmici, nekdanja zmagovalka OP ZDA Samantha Stosur in Caroline Wozniacki, pa Timea Bacsinszky in za veličasten konec še Halepova. »Ne morem verjeti, da sem zmagala, osvojitev turnirja za veliki slam so bile vedno moje sanje,« je dejala presrečna zmagovalka, katere vzornica ni presenečenje – Serena Williams. »Serena ima močno osebnost in zares napadalen slog igre, pri katerem sva si tako precej podobni. Res jo rada gledam,« pravi Ostapenkova, ki se na pesku slabše znajde kot na drugih podlagah ... Veliko bolj pri srcu so jih trda igrišča in trava, s katero je imela na začetku sicer velike težave, bila je prepričana, da je namenjena le nogometu, ko je začela bolje razumevati igro tudi na njej, pa je pred tremi leti postala mladinska zmagovalka Wimbledona. Prav najprestižnejši teniški turnir pa bo čez slab mesec dni zares prava preizkušnja zanjo.

Življenje se ji bo zdaj obrnilo na glavo, veliko časa bo šlo za obteniške dejavnosti, hkrati ne bo več mogla igrati na karto avtsajderke, pritisk bo poslej veliko večji, oči uprte vanjo. »Seveda bo pritisk večji, a skušala se bom soočiti z njim. Najbrž ne bo najlažje, a izbrala sem življenje teniške igralke in to pač pride z njim,« se zaveda dvajsetletnica, ena najbolj nepričakovanih šampionk v zgodovini Roland Garrosa, ki pa je po presenetljivem uspehu Pariz zapustila še bolj lačna zmag: »Naslov za veliki slam je bil vedno moj cilj, zdaj pa si želim vse štiri.«