Komaj šestnajst jih je štela, ko je bila na vrhu

Ljubljana - Ob izostanku športnih dogodkov zaradi višje sile se ljubitelji spektaklov in nostalgiki po vsem svetu spominjajo obletnic velikih zmag, tragičnih spodrsljajev in drugih mejnikov. In enega slednjih je pred natanko 23 leti uprizorila Švicarka slovaških korenin Martina Hingis.

Prav v tisti pomladi 1997, ki si jo v Sloveniji ohranjamo v spominu, kot smo pisali pred dnevi, po uvrstitvi Olimpijinih košarkarjev na finalni turnir evrolige, je svet spoznal novo teniško zvezdnico. Hingisova je takrat pri pičlih 16 letih postala najmlajša številka 1 lestvice WTA, že pred tem je, pri komaj 15 letih in 9 mesecih starosti, osvojila prvo lovoriko na turnirjih prestižnega velikega slama: v wimbledonskih dvojicah je bila najboljša s Heleno Sukovo. Tudi na zmago med posameznicami ni čakala dolgo, dočakala jo je pol leta pozneje v Melbournu po finalni zmagi nad Mary Pierce. In tako se je kmalu Švica, dotlej znana zlasti po uspehih na belih strminah, vse bolj približevala teniški žogici. Ni bilo sicer še takšne evforije, kot sta jo sredi 80. let v Nemčijo prinesla Boris Becker in Steffi Graf, toda za najstnico, ki se je pri šestih letih z mamo preselila v Švico iz domačih Košic na slovaškem vzhodu, se je začelo novo življenjsko poglavje.



»Uf, kako sem bila ponosna v tistih dneh. Danes mi je kar malo nerodno, ko vidim, kaj se dogaja okrog nas. Ljudje umirajo, so pomembnejše reči od športa. Takrat pa sem bila v svojem svetu, tenis mi je pomenil vse. Ne morem pozabiti veselja, ko sem dvakrat v 14 ameriških dneh ugnala izjemno Monico Seles,« je razkrila v pogovoru za švicarski tabloidni dnevnik Blick in se spomnila prvega bolečega poraza: »No bolelo me je že, ko sem se vrnila s te izjemne turneje v ZDA. Doma sem za sprostitev uživala v jahanju, a padla s konja in si poškodovala koleno. Po posegu z artroskopijo sem se vrnila na igrišče, kar takoj na Roland Garros, kjer pa sem v finalu s Hrvatico Ivo Majoli doživela svoj prvi poraz kot številka 1 ...«

Sprva ni mogla uživati v lovorikah

Toda že preden je bila na vrhu teniških igralk, se je morala hitro privajati na novi vsakdan. Pod švicarskimi vršaci je poosebljala čudežno deklico, podobne na tej ravni v deželi niso imeli. »Ni bilo preprosto, ko sem bila kot štirinajstletnica po kakšnem turnirju daleč od doma obkrožena s 30 novinarji ob bliskanju fotoaparatov. Pa še v angleščini nisem ravno blestela,« je v časniku nizala spomine. Bolj zgovorna je bila v posebni švicarski nemščini (Schwyzertüütsch), iz domovine je prinesla svojo slovaščino, jezik prijazne melodičnosti in številnih pomanjševalnic. Sicer pa je prav zanimivo, kako se švicarski tenis prepleta s to deželo pod Tatrami: tudi zdaj vodilna švicarska igralka Belinda Benčič (8. na lestvici WTA) po starših prihaja s Slovaškega, ne nazadnje pa je soproga dolgoletnega vodilnega zvezdnika v državi Rogerja Federerja – Slovakinja.



Hingisova je kot sleherna vrhunska športnica doživljala tako trenutke slave kot tudi grenkih spodrsljajev. »Sprva niti nisem mogla uživati v lovorikah. Vse se je dogajalo tako hitro. Mama je skrbela za moj vsakdan, morala sem trenirati, veliko igrati, jesti in spati. Toda na srečo sem doma v Trübbachu našla svoj mir. Ob hiši sem imela imenitne naravne razmere za vadbo, jahanje ob Renu pa mi je predstavljalo prvovrstno sprostitev.« (3 v Melbournu, po 1 v Wimbledonu in New Yorku), črno plat ji predstavlja lahkomiselnost s kokainom, ko je bila pozitivna na dopinški kontroli in jo odnesla z dveletno diskvalifikacijo.



Pred dobrim letom sta se s partnerjem Harryjem Leemanom, po poklicu ortopedom, razveselila rojstva hčerke Lie, zdaj so previdni pod skupno streho v Zugu. »Res pa je, da je Harry pogosto v bolnišnici. Zdravniki imajo namreč v zadnjih tednih poseben urnik ...« je še dejala nepozabna junakinja teniških aren.