Tiskane izdaje
Gent – Še ena dolgoletna britanska suša je končana. Pod vodstvom drugega teniškega igralca sveta Andyja Murraya je Velika Britanija osvojila Davisov pokal – prvič po 79 letih. Finale v Gentu se je razpletel zelo predvidljivo, vsega je bilo konec po štirih dvobojih, Belgija je izgubila z 1:3, gostom pa je vse tri točke priigrala družina Murray.
Potem ko se je prvi dan finala razpletel z 1:1 (Britanci so bili zelo blizu tudi vodstvu z 2:0, saj je Kyle Edmund proti Davidu Goffinu vodil že z 2:0 v nizih), sta jeziček na tehtnici na stran gostov med dvojicami pričakovano nagnila Jamie in Andy Murray, ki imata v tem tekmovanju stoodstotni izkupiček, Andy pa je nato včeraj ugnal še Goffina. Slednji je imel pred partijo, ki bi Belgijo še obdržala v igri za njeno sploh prvo veliko solatno posodo, zelo slabe papirnate možnosti, saj še ni osvojil niza proti Murrayu in to mu tudi včeraj ni uspelo. Je pa bil blizu, a to je bilo tudi vse, ko je bilo potrebno, da je Murray dodal potrebno za break in po slabih treh urah z izjemno zaključno točko (z lobom) uresničil dolgoletne britanske sanje.
Slavje gostov, ki jih je v Belgiji spremljalo kar nekaj otoških navijačev, se je začelo, skozi solze, objeme, nasmehe na vsa usta se je izlilo vse to nestrpno čakanje na novo lovoriko – mimogrede 79 let je najdaljša razlika med dvema zmagama v Davisovem pokalu –, skupno sicer deseto britansko, pri čemer je VB nastopila prav vsakič od leta 1900, ko se je tekmovanje začelo. Tedaj seveda v povsem drugačni obliki ter zasedbi kot danes in temu primerni so bili tudi začetni britanski uspehi, leto 1936, ko je bil v ekipi zvezdniški Fred Perry, pa je bilo do včeraj prelomnica z zadnjo zmago, po kateri so celo vpisali le dva finala. A v sezoni 2010 so z novim kapetanom Leonom Smithom začeli graditi novo zgodbo, in sicer ko se je VB znašla na robu izpada iz II. evro-afriške skupine! Smith, ki je med 11. in 15. letom treniral tudi Andyja Murraya, je začel preporod, pri katerem najboljši britanski igralec sicer ni bil ves čas zraven, je pa pomagal leta 2011, ko se je otoška reprezentanca prebila v I. evro-afriško skupino, in leta 2013 v dvoboju za vstop na svetovno raven, nato pa je bil lani in letos zelo predan temu tekmovanju. V prejšnji sezoni se sicer ni izšlo, letos, ko je Velika Britanija po vrsti premagala ZDA, Francijo, Avstralijo in za konec Belgijo, pač, Andyjeva statistika pa je pri tem izjemna, saj je dobil vseh osem »živih« dvobojev ter še tri med dvojicami.
»Občutki so izjemni. Nikdar si nisem mislil, da bomo imeli priložnost za takšen dosežek. Ne morem verjeti, da nam je uspelo. Zdaj moramo v tem uživati, saj je vprašanje, ali bomo to še kdaj ponovili,« je vrelo iz Murraya, ki je sprožil pravi val navdušenja med teniškimi navijači in seveda Britanci, med zasedanjem EU v Bruslju pa je čestitko v bližnji Gent takoj poslal tudi premier David Cameron. »Izjemen je, četudi bo prvi, ki bo poudaril, da gre za ekipni dosežek. V ta uspeh je vložil celega sebe, res smo hvaležni, da ga imamo, in seveda izjemno ponosni nanj. Neverjetno, koliko dvobojev je dobil, posebej če se spomnimo, kako naporno je bilo s Francijo in Avstralijo, a je našel pot do zmag. To je eden največjih britanskih športnih dosežkov sploh,« pa je ocenil Smith, poslej tudi eden ob britanskih junakov, med katerimi si je Murray, olimpijski prvak, zmagovalec Wimbledona in OP ZDA ter zdaj Davisovega pokala, za vedno izboril posebno mesto.
Belgija : Velika Britanija 1:3 – Goffin : A. Murray 3:6, 5:7, 3:6, Darcis, Goffin : A. Murray, J. Murray 4:6, 6:4, 3:6, 2:6, Goffin : Edmund 3:6, 1:6, 6:2, 6:1, 6:0, Bemelmans : A. Murray 3:6, 2:6, 5:7.
