Lani Stan domov po prvem kolu, letos v igri za lovoriko

Pariz – Stan Wawrinka je še vsaj za leto dni končal francoske sanje o domačem zmagovalcu Roland Garrosa, prvem po letu 1983. S 6:3, 6:7 (1), 7:6 (3), 6:4 je ugnal Jo-Wilfrieda Tsongaja, utišal 15.000 vnetih navijačev na osrednjem igrišču ter si zagotovil prvi finale na OP Francije. Dobra novica zanj je prišla zvečer, ko je bil drugi polfinale med Novakom Đokovićem in Andyjem Murrayem prekinjen.

Kakšno razliko lahko prinese eno leto: lani je Wawrinka na Roland Garrosu, na katerem je sicer doslej najdlje prišel do četrtfinala, izpadel v 1. kolu, letos je finalist … Po prikazanem v Parizu zasluženo (v šestih dvobojih je izgubil le dva niza), glede na rezultate v sezoni, v kateri je imel veliko zasebnih težav, pač ne. Na najtoplejši dan na letošnjem turnirju (33 stopinj) sta s Tsongajem uprizorila izjemno bitko, tako telesno kot psihično, odločale so malenkosti, lahko bi se razpletlo tudi drugače. Se je pa Švicar izkazal v najpomembnejših trenutkih, saj je rešil kar neverjetnih 16 od 17 žogic za break, torej je v zadnjih dveh dvobojih izgubil le eno igro na svoj servis, Rogerju Federerju pač v četrtfinalu ni uspelo prebiti njegovega zidu …

Po odličnem štartu v dvoboj je sicer Wawrinka v drugem nizu – potem ko je že imel v rokah break prednosti – nekoliko zastal, živci so se nekoliko razživeli, posebej slabo je odigral podaljšano igro, a dobro se je zavedal, da v partijah na tri dobljene nize prihaja do vzponov in padcev. V nadaljevanju se je spet lažje osredotočil na svoj načrt igre in pokazal, zakaj je v svoji najboljši podobi tako zelo nevaren. Na koncu skoraj štiriurnega dvoboja je sicer odločilo le nekaj točk, Stan the Man pa se je lahko veselil svojega prvega pariškega finala (tu je leta 2003 sicer slavil med mladinci). »To je bil res hud boj in presrečen sem, da sem iz njega izšel kot zmagovalec. Od začetka turnirja igram zelo dobro, v bistvu sem nad tem presenečen, seveda pa tudi zelo zadovoljen. Bi si pa finale zaslužil tudi Jo, saj ni igral nič slabše od mene,« je ocenil osmi nosilec, ki je hotel čim dlje uživati v veliki zmagi, preden se osredotoči na finale. »Ko igram, kot najbolje znam, lahko premagam vsakega tekmeca. Počutim se močnega, najpomembnejše pa bo, da se bom osredotočil nase in prikazal svojo A-igro. Dejstvo pa je, da bova oba zelo živčna,« pravi pred jutrišnjim finalom, v katerem svojega tekmeca še čaka.

To bo gotovo voda na Švicarjev mlin, saj se bo lahko danes v miru pripravljal na zadnjo partijo, medtem ko bosta Đoković in Murray spet začutila pravi tekmovalni duh. Za nameček se lahko nadaljevanje polfinala še precej zavleče, lahko pa ga bo konec tudi zelo hitro. Včeraj je namreč sprva kazalo, da se bo prvi igralec sveta po gladki zmagi nad Rafaelom Nadalom sprehodil tudi skozi polfinale, saj je obvladoval dogajanje na igrišču, zdelo se je, da vse poti vodijo k rutinskemu uspehu. In to še sredi tretjega niza, ko je Murray nenadoma zaigral kot prerojen ter se vrnil v igro. A pri vodstvu Đokovića s 6:3, 6:3, 5:7, 3:3 so se prireditelji odločili za prekinitev, pa ne zaradi teme, ampak zaradi bližajoče se nevihte. In res se je le nekaj minut za tem, ko sta igralca zapustila igrišče, ulilo, dvoboj pa se bo nadaljeval danes ob 13. uri.

Če ne bo maratonskega sklepnega dela, se bo ob 15. uri začel ženski finale, pred katerim je glavno vprašanje, v kakšnem stanju bo na igrišče stopila Serena Williams. Po polfinalni zmagi nad Timeo Bacsinszky je namreč zaradi gripe odpovedala vse medijske aktivnosti, včeraj ni trenirala, ampak je ves dan preležala v postelji, v upanju pač, da si bo dovolj povrnila moči za odločilno bitko. Če ne drugega, bodo na njeni strani izkušnje, saj bi si lahko danes zagotovila že 20. lovoriko za grand slam, medtem ko bo Lucie Šafarova prvič igrala v velikem finalu. Je pa imela Čehinja vsekakor boljše priprave, saj se je včeraj skupaj z Bethanie Mattek-Sands uvrstila tudi v jutrišnji finale dvojic.