Najpomembneje je, da ne igra preveč, da ostaja lačen

Melbourne – Ko je pred dobrim letom dni Roger Federer pripotoval na OP Avstralije, je zaradi polletnega prisilnega počitka in večletne suše pri osvajanju največjih naslovov v boju za lovoriko v veliki meri pristal kar med avtsajderji. A je nato na splošno presenečenje zmagal. Ko je v Melbourne prispel letos, je veljal za glavnega favorita. In pričakovanja uresničil – pri 36 letih …

Izjemna renesančna zgodba Rogerja Federerja (in Rafaela Nadala) se nadaljuje, Švicar in Španec sta še vedno aktualna zmagovalca vseh štirih turnirjev za veliki slam. Morda je res skregano s športno logiko, da igralec, ki bo letos dopolnil že 37 let, še vedno šola veliko mlajše tekmece, a Federer seveda ni običajen igralec, ampak za veliko večino teniškega sveta največji v zgodovini. Ko si je predlani prav po polfinalnem porazu na OP Avstralije med pripravljanjem kopeli za hčerki poškodoval koleno, kar ga je potem močno oviralo v nadaljevanju sezone (končal jo je že z Wimbledonom), se je odločil, da se na tak način njegova kariera res ne more končati. In je šel prvič na operacijo, vrnitev pa je zdaj že prav neverjetna, dobil je tri od zadnjih petih velikih slamov, morda še bolj neverjeten podatek: dobil je 29 odstotkov turnirjev za veliki slam v tem tisočletju.

»Še sam ne morem verjeti, kaj mi je uspelo. Ne sanja se mi, kako sem lahko prišel do teh treh lovorik v dobrem letu dni. Dvajseta zmaga za veliki slam, šesta tu – potrebnega bo še nekaj časa, da ponotranjim ta dosežek. Tokratna zmaga se mi zdi nadrealistična, lani so bili občutki povsem drugačni, predvsem je šlo za nejevero. Ne morem verjeti, da sem ubranil naslov, to je nekaj res posebnega, eden največjih trenutkov v moji karieri,« se je še enkrat ozrl na avstralsko zmagoslavje Federer, ki je v nedeljo bil pravi živčni boj, ker je bil finale šele ob 19.30 po lokalnem času, o svojih možnostih za zmago pa ni bil najbolj prepričan: »Ves dan sem razmišljal o tem, kako se bom počutil, če bom zmagal, kako, če bom izgubil. Saj se je dogajalo to tudi v preteklosti, a nikdar tako intenzivno. Dvajset je vendarle posebna številka.«

Starost ni težava

Ob vsakem novem zmagoslavju se seveda pri švicarskem asu zastavlja vprašanje motivacije, kaj ga še žene naprej. Gre pač za najuspešnejšega teniškega igralca v zgodovini, enega najbogatejših športnikov, tudi najvplivnejših, enega najbolj priljubljenih po vsem svetu, je izjemno razgledan, poliglot, ima štiri otroke in bo torej avgusta dopolnil 37 let. »Zelo pomembno je, da ne igraš preveč, da ne pride do zasičenja, moram ostati lačen. Uživam v treningu, potovanja me ne motijo, okoli sebe imam odlično ekipo. Veseli me tudi, ko vidim, da sta starša ponosna name, da uživata na turnirjih, zaradi njiju igram še bolje. Seveda pa mi vse skupaj omogoča moja žena, brez njene podpore že nekaj let ne bi več igral tenisa. Veliko stvari se je moralo sestaviti, da sem danes tu, kjer sem. Starost pa sama po sebi ni težava, res gre zgolj za številko,« razmišlja Federer, ki bo seveda še naprej zelo preudarno oblikoval svoj koledar, se odločal o ciljih in prioritetah.

Da bi se vrnil na 1. mesto svetovne teniške lestvice, gotovo ni njegov primarni cilj, a bi tudi njemu ponovno zavzetje prestola prijalo. In tudi to bi se lahko zgodilo že čez dober mesec dni, saj ta čas prva igralca sveta loči le še pičlih 155 točk. Rafael Nadal, ki se je v četrtfinalnem dvoboju proti Marinu Čiliću poškodoval in bo počival tri tedne, naj bi sicer konec februarja nastopil v Acapulcu, kjer bi se moral uvrstiti vsaj v polfinale, da bi ubranil 1. mesto, če bi Švicar sočasno nastopil v Dubaju, bi sam odločal o svoji vrnitvi na vrh. Na njem je preživel 302 tedna, nazadnje je bil št. 1 novembra 2012. A seveda bo o Dubaju po vrnitvi v Švico krepko razmislil, kot tudi o nadaljevanju sezone, predvsem peščenem delu, ki ga je lani v celoti izpustil, nato pa zablestel na travi in v velikem slogu osvojil Wimbledon.

»Kako naprej, se vedno rad odločam po pomembnih turnirjih, ko vidim, v kakšnem stanju jih končam. Vzel si bom nekaj dni za razmislek tako o Dubaju kot o peščeni sezoni. Možno je, da bom odigral kak turnir na pesku, možno je tudi, da ne bom,« pravi Federer, pri katerem so številni pogrešali, da v zmagovitem govoru ni dejal, da upa na vrnitev. Nekateri so prepoznali naznanilo, da je to njegova zadnja sezona, a je šlo zgolj za zmedenost ob poplavi čustev, ki so ga prevzela. »Vem, da sem pozabil povedati, ampak upam, da se vidimo prihodnje leto,« je po (ne)prespani noči zagotovil švicarski velemojster.