Tiskane izdaje
Nadal, ki se je v polfinalu OP ZDA Juanu Martinu del Potru vdal zaradi poškodbe kolena, še vedno ne nastopa. Najprej je odpovedal polfinale v Davisovem pokalu, a to na lestvico ATP ni imelo vpliva, s tega vidika je pomembneje, da je moral prečrtati turnir v Pekingu, kjer je lani zmagal, in Šanghaju, kjer je bil v prejšnji sezoni finalist, kar mu je skupno prineslo 1100 točk. Vprašanje pa je seveda tudi, kakšen bo njegov finiš sezone (bo sploh še igral?), pri čemer je bil že lanski daleč od želja, saj se je na mastersu v Parizu vdal v četrtfinalu, na sklepnem turnirju v Londonu pa je odnehal po uvodnem porazu v skupinskem delu proti Davidu Goffinu.
To pomeni, da po azijski turneji brani le še 180 točk, a Nole je na drugi strani še v veliko boljšem položaju (četudi ta čas zaostaja še za 1815 točk), saj je lansko sezono sklenil z Wimbledonom, zato je vse, kar je odtlej osvojil, čisti »plus«. Osvojil pa je seveda ogromno, masters v Cincinnatiju in OP ZDA, zato je njegov velik zaostanek na hitro skopnel. Nekaj časa je razmišljal tudi, da bi prejšnji teden zaigral v Pekingu, kjer ima celo stoodstotni iztržek (šest naslovov v šestih nastopih), vendar se je raje posvetil pripravam na finiš, dobro se je pač zavedal, da ima št. 1 na pladnju tudi brez tega turnirja. Če bi se mu kaj zalomilo, pa sta na voljo še bodisi Dunaj bodisi Basel, a velika verjetnost je, da bo njegov zaostanek na ponedeljkovi lestvici znašal le še dobrih 200 točk (7660:7445).
»Rafa je še vedno prvi na svetu in še vedno ima možnosti, da sezono konča na vrhu ATP. Ampak res, stvari so se razpletle tako, da sem spet tudi sam v igri za prvo mesto na svetu. Pred štirimi, petimi meseci se je to zdelo zelo daleč, nedosegljivo, vendar pa so bili zadnji rezultati takšni, da sem v zelo dobrem položaju. Biti prvi na lestvici ob koncu sezone je seveda eden glavni ciljev vsakega igralca,« je razmišljal pred začetkom Šanghaja Nole, ki je sezono že štirikrat končal na 1. mestu ATP, v letih 2011, 2012, 2014 in 2015, a tokratni dosežek bi bil vendarle nekaj posebnega po vsem letošnjem dogajanju oziroma celotnem po Roland Garrosu 2016, ko je bil hkrati zmagovalec vseh štirih turnirjev za veliki slam.
»Bromanca« s Federerjem
V Šanghaju, kjer je tokrat zbranih sedem od prvih desetih igralcev sveta (ob Nadalu manjkata še Grigor Dimitrov in John Isner), je srbski as zmagal že trikrat. Če imajo številni igralci ob koncu sezone težave z motivacijo in osredotočenostjo, jih Srb nikakor nima, o čemer pričajo tudi štiri zmage v pariški dvorani Bercy in pet na sklepnem turnirju osmerice. »Po zadnjem turnirju za veliki slam, na katerih si vsak želi najboljše rezultate, navdušenje upade, tako pri gledalcih kot pri igralcih, ki so po dolgi sezoni že nekoliko utrujeni. A z mojega vidika ti zadnji turnirji niso nič manj vredni. Seveda veliki slami izstopajo zaradi zgodovine in še marsičesa drugega, a na vseh preostalih turnirjih si želim letos nastopiti kar najbolje, saj bom le tako lahko kandidiral za 1. mesto na lestvici. V bistvu bodo zame vsi na nek način veliki slami,« razmišlja Đoković, ki je kot ta čas še tretji igralec sveta na Kitajskem drugi nosilec.
Prvi je Roger Federer, finale med njima je seveda najbolj zaželen (v Cincinnatiju je bil nazadnje Đoković za razred boljši), sicer pa sta skupno zmagovalca kar 34 turnirjev za veliki slam nazadnje stala na isti strani mreže v Laverjevem pokalu (in izgubila proti Kevinu Andersonu ter Jacku Socku), njunega sodelovanja se je oprijela kar oznaka »bromanca«. »To je bila edinstvena izkušnja. Še nikdar nisva igrala skupaj in oba sva bila zelo vesela, da se nama je ponudila ta priložnost. Užival sem v treningih z njim, med pripravami na dvoboj, v taktičnih pogovorih o tenisu, prav tako pa sva se veliko pogovarjala o življenju, družinah. Moje spoštovanje do njega se je še povečalo, najin odnos se je še okrepil, seveda pa se nekaj ni spremenilo – ko se bova naslednjič pomerila, bova oba želela zmagati,« se je ozrl na tekmovanje, v katerem je Evropa pričakovano premagala preostanek sveta, Đoković.
