Nasmešek na pokerskem obrazu

Andy Murray je z zmago na OP ZDA dosegel dve stvari, ki sta se zdeli že domala nemogoči. Veliki Britaniji je priigral prvo moško zmago za veliki slam po letu 1936, hkrati pa je izvabil nasmešek na obraz vedno resnega Ivana Lendla, človeka, ki mu prav tako pripada veliko zaslug za ta uspeh, saj gre za sad nujnega skupnega dela zadnjih devet mesecev.

Odkar je Murray zakorakal na profesionalno turnejo, je kar precej eksperimentiral s trenerji, saj je poskusil z Bradom Gilbertom, ekipo strokovnjakov pod vodstvom Milesa Maclagana, z Alexom Corretjo, njegov svetovalec iz Adidasove ekipe je bil tudi Darren Cahill, kar nekaj je bilo ugibanj o vlogi njegove mame Judy (ta čas je kapetanka britanske ekipe za pokal fed). A nobeno sodelovanje ni obrodilo želenega sadu, torej zmage za veliki slam, in potem ko je bil lani več kot pol leta brez trenerja, je pred začetkom nove sezone povlekel iz rokava presenetljivega asa – Ivana Lendla. Že kar nekaj časa je sicer minilo, 14 let, odkar se je naturalizirani Američan poslovil od tenisa, igra se je odtlej močno spremenila, a nekaj je vendar ostalo isto, garanje in psihična moč, to pa Lendlu nikdar ni bilo tuje.

»Dajte nama od šest do devet mesecev,« je dejal 52-letnik ob naznanitvi sodelovanja, za katerega sta se dogovorila na kosilu na Floridi, kjer ima Murray zimsko bazo, njegov trener pa eno od dveh stalnih prebivališč. V pogodbi naj bi bila sedemmestna številka, a plačo, ki jo dobiva, je Lendl že upravičil. Dela se je lotil študiozno, med Andyjevimi dvoboji pa je takšen, kot je bil med svojimi. Za čustva na njegovem obrazu ni prostora, je skrajno resnoben, skorajda robotski (med igralsko kariero, je denimo ob vsakem prvem servisu žogico vrgel ob tla štirikrat, ob drugem pa trikrat). Nič čudnega, da je že pred časom na medmrežju zaokrožila šala na njegov račun, fotografija, na kateri je osem istih »pokerskih obrazov«, pod njimi pa različni pripisi: vznemirjen, depresiven, vesel, razočaran, lačen, Andy zmagal, Andy izgubil, Andy umrl …

»Za ta posel se nisem odločil, da bi se zabaval. Mislim, da je smeh precenjen. Rad imam šale, se pa nerad smejim,« je odgovoril na zelo pogosto vprašanje v zadnjem času Lendl ter ob tem raje poudarjal, zakaj pa se je odločil za sodelovanje z Murrayem. »V njegovo ekipo sem prišel, da bi mu pomagal do naslova za veliki slam, in moje delo je opravljeno. Andy lepo dozoreva kot igralec, tekmovalec in človek. Letos je osvojil dve veliki lovoriki, v finalu olimpijskih iger premagal Rogerja Federerja, v finalu OP ZDA pa Novaka Đokovića, sezona je res odlična,« je zadovoljen Lendl, ki sicer ne želi natančno razkriti, katere spremembe je uvedel v Murrayev trening, saj bi s tem dajal informacije tekmecem in jim pomagal, kar pa seveda nikakor ne gre, posebej ne, ker v dvobojih najvišje ravni odločajo malenkosti. Jasno pa je, da se je spremenil Andyjev pristop v »glavi« k veliki dvobojem, kar so opazili tudi nasprotniki, Đoković je prav to izpostavil kot glavni vzrok za osvojitev OP ZDA.

Lendl, za čigar ego je bil newyorški naslov vsekakor pravi balzam, se nadeja, da je bila zmaga na OP ZDA le prva v nizu za njegovega varovanca in da se bo Škotu zdaj zares odprlo. Sam dobro ve, kako je to, saj je prav tako izgubil prve štiri finale za grand slam – z Murrayem sta edina v odprti eri s tem »dosežkom« –, s prekletstvom opravil na OP Francije 1984, kjer je v odločilni bitki rešil zaostanek z 0:2 v nizih proti Johnu McEnroeju, kariero pa nato končal z osmimi velikimi naslov.