Od »polovične« osebe do ponosa Japonske  (VIDEO)

Naomi Osaka je pokazala, da je Japonka, ko je s pokalom odprtega prvenstva ZDA v rokah zajokala in se opravičila gledalcem. Preden je pokal dvignila v zrak, preden se je z zadovoljnim obrazom obrnila h kameram in svetovni javnosti, je sklonila glavo v ponižnem priznanju, da ve, kako zelo si je občinstvo želelo, da bi zmagala njena nasprotnica.



Konec koncev, je dodala, je bila Serena Williams od nekdaj njen idol. In na koncu je bila dvajset­letna prvakinja bolj srečna zaradi tega, ker jo je ameriška zvezda pred vsemi podprla, kot zaradi tega, da se je vpisala v zgodovino japonskega tenisa. Iz njene dežele namreč do zdaj še nihče ni osvojil velikega slama. Naomi je čez noč postala ponos Japonske.

Medtem ko se je v medijskem prostoru še kadilo zaradi ognja, ki ga je besna Američanka izbruhala v sodnika Carlosa Ramosa, ko ga je obtožila seksizma, se je za hrbtom Serene Williams kotalilo enako pomembno vprašanje rasizma, pomešanega s kulturološkim šovinizmom, zaradi katerega se je do velike zmage postavljalo vprašanje, ali je Naomi Osaka dovolj Japonka, da lahko igra pod zastavo vzhajajočega sonca. Njena mati Tamaki Osaka najbolje pozna to temno plat ­japonske družbe.

Od vedno zgolj hafu

Ko je pred dvema desetletjema in pol sporočila družini, da se sestaja z mladeničem s Haitija, staršev ni zanimalo, kdo je ta Leonard Maxime Francois, kakšen človek je in kakšni ideali so ga vodili na Univerzo v New Yorku, nato pa na Hokaido, kjer je srečal ljubezen svojega življenja. Zanje je bil samo temnopolt. Hčer so obtožili, da je osramotila družino, in Tamaki se je z Leonardom preselila v Osako, kjer se je 16. oktobra 1997 rodila Naomi. Tamaki se je pozneje šalila, da vse, ki se rodijo v tem mestu, po njem tudi poimenujejo.

Pravzaprav je bila to odločitev njenih staršev, ki so upali, da se bosta Naomi in njena starejša sestra Mari lažje asimilirali v tradicionalno družbo, če bosta imeli japonski priimek. Vendar sta bili v deželi, ki je ponosna na to, da je etnično homogena, od nekdaj zgolj »hafu«, kot Japonci imenujejo otroke iz etnično mešanih zakonov. Dobesedno to pomeni 'polovičen' (iz angleške besede half), ob vseh drugih konotacijah pa ta beseda pomeni predvsem to, da so 'premalo Japonci'. Tisti s temnejšo poltjo so bližje kategoriji Nejaponcev. Tamakina oče in mati več kot deset let nista hotela imeti stikov s hčerjo in vnukinjama.

Medtem so se Francois in njegove tri Osake najprej preselili v New York, nato pa na Florido. Ko sta deklici pod očetovim nadzorom kazali čedalje večjo nadarjenost za tenis, ju je vpisal v japonsko teniško društvo, prepričan, da jima bo s tem omogočil več priložnosti za vzpon v tem športu. Naomi ni imela nič proti. Že tako ni bila prepričana, kaj pravzaprav je od vsega, kar so ji pripisovali – Japonka, Američanka, japonska Američanka, ameriška Japonka, haitska Japonka ali haitsko-japonska Američanka. »Ko slišijo moje ime,« je povedala, »Japonci ne pričakujejo, da bodo videli črno dekle.«
 

Zmagovalko je morala tolažiti drugouvrščena. FOTO: Usa Today Sports/Reuters

Skromna, ne pa arogantna

Japonci se že dolgo srečujejo s pričakovanji nove dobe, naj končno ponovno preverijo konservativno zasnovo japonske družbe. Seveda jih v to smer potisne vsak iz kategorije hafu, ki doseže nesporen uspeh. Vprašanje odprtosti do otrok iz rasno mešanih zakonov se je pojavilo leta 2015, ko si je krono mis Japonske nadela Ariana Mijamoto, katere mati je Japonka, oče pa afriški Američan, ali pa leta 2017, ko je postala najbolje prodajana estradna zvezda Namie Amuro, katere mati je napol Italijanka. Nič manj hafu nista Renho Murata, prva ženska na čelu Demokratske stranke, katere oče je Tajvanec, in Masajoši Son, drugi najbogatejši Japonec, čigar ded in babica sta se priselila na Japonsko iz Koreje.

Uspeh in bogastvo sta se pokazala za najboljša borca proti rasizmu in šovinizmu. Tisti Tecuo Osaka, ki še slišati ni hotel za temnopoltega zeta, je vzhičen spremljal prenos ženskega finala iz New Yorka. Ni mu bilo težko vstati ob zori (zaradi časovnega zamika) in bil je presrečen, da je njegova hiša – po silovitem potresu z močjo 6,7 stopnje po Richterjevi lestvici, ki je 6. septembra prizadel Hokaido – že dobila elektriko. Dva dni prej si je moral namreč polfinale (ker v njegovi hiši ni bilo elektrike) ogledati pri sorodnikih. »Bil sem navdušen,« je priznal 73-letni predsednik ribiške zadruge. »Nisem pričakoval, da bo zmagala.«

Naomi bo obiskala deda čez kakšnih deset dni, ko bo igrala na enem izmed turnirjev na Japonskem. Njena japonščina ni vrhunska, a dovolj dobra, da lahko z njo izrazi topla čustva. Strogi ded Osaka pa vnukinji že postavlja za zgled japonske vrednote. »Čeprav je osvojila veliki slam, si želim, da bi postala skromna teniška igralka, ne pa arogantna,« je povedal japonskim novinarjem. »Ko bo še boljša športnica, si želim, da bi hkrati postala boljši človek. Ker je še vedno zelo mlada, bi ji lahko uspeh stopil v glavo.« Ko je izjavil, da bo odpotoval v Tokio, da bi gledal vnukinjo med tekmovanjem, morda še opazil ni, da je tudi sam postal boljši človek, ki ljubi in ne diskriminira. Tudi zato hvala ­tenisu.