Tiskane izdaje
Današnja lestvica ATP bo zgodovinska: prvič po 14. oktobru 2002 oziroma 735 zaporednih tednih med najboljšo deseterico ne bo več Rogerja Federerja in prvič bo prestol zasedel britanski igralec. Otoški tenis se je moral v preteklosti pogosto braniti zavoljo slabih rezultatov glede na milijonske vložke, bil je že kar predmet posmeha, stanje ta čas pa je zanj absolutno fantastično. Velika Britanija ima prvega igralca sveta, ima wimbledonskega zmagovalca, olimpijskega prvaka – vse to seveda v eni osebi – in je še tri tedne aktualna zmagovalka Davisovega pokala, v katerem je prav tako skorajda povsem sama slavila družina Murray.
Ko je v soboto zvečer s polfinalno vdajo Miloša Raonića v Parizu postalo jasno, da bo Murray prehitel Novaka Đokovića (ta je bil vodilni 122 zaporednih tednov), je v Veliki Britaniji močno završalo, gre pač za izjemen športni dosežek. Za Andyja je še toliko večji, ker je del zlate teniške ere, trije njegovi največji tekmeci med 25 (oziroma zdaj 26) št. 1 moškega tenisa so namreč med najboljšimi sedmimi po času, preživetem na prestolu. Roger Federer je rekorder s 302 tednoma, Novak Đoković je bil na 1. mestu 223 tednov, Rafael Nadal pa 141, skupno je trojica osvojila kar 43 turnirjev za grand slam. Težko se je v takšni druščini prebiti na vrh, je pa »zmaga« zdaj toliko slajša. »Prav to prinaša največje zadovoljstvo. V karieri mi ni bilo lahko zaradi takšnih tekmecev okoli mene, pred mano. Bilo je zelo, zelo težko, saj gre za tri igralce, ki sodijo med najboljše v zgodovini, nekaj njihovih sezon je bilo prav neverjetnih, denimo s tremi zmagami za veliki slam,« se je na velike izzive preteklosti ozrl sir Andy Murray, ki je potreboval 11 let in pol med profesionalci, odigral 798 dvobojev in osvojil 42 lovorik, preden si je zagotovil prevzem teniškega vrha.
Junija 8035 točk
»Stvari se lahko v tenisu hitro obrnejo, gre za nenavaden šport. Novak je tu izgubil proti tekmecu, proti katerem je prej dobil 14 zaporednih dvobojev, nato pa je Čilić izgubil proti Isnerju, čeprav je pred tem dobil vseh šest medsebojnih partij. Vse se lahko hitro spremeni, je pa dejstvo, da je bilo zadnjih nekaj mesecev zares dobrih. In za 1. mesto sem moral dobiti skoraj vse dvoboje, skoraj vse turnirje. Bilo je res naporno,« je zadovoljno ugotavljal Britanec, pri 29 letih, 5 mesecih in 23 dnevih drugi najstarejši igralec premierno na 1. mestu ATP. Starejši od njega je vrh zavzel le John Newcombe, s 30 leti in 11 dnevi.
»Št. 1 ni prišla čez noč, ampak se v njej skriva 12 mesecev rezultatov, potrebno je izjemno leto, da prideš na vrh,« je poudaril Škot, ki je imel letos edino slabše obdobje marca na turnirjih iz serije masters v Indian Wellsu in Miamiju, a tedaj se je še privajal na novo vlogo v življenju, očetovsko, potem ko mu je žena Kim februarja rodila hčerko. Med prvim in drugim delom sezone pa vendarle je pomembna razlika, če je najprej večinoma izgubljal v finalih (OP Avstralije, Roland Garros, Madrid), je v drugem delu odločilne dvoboje dobival – Queen's, Wimbledon, Peking, Šanghaj, Dunaj, Pariz in ob tem še olimpijske igre, kjer pa tokrat točk za svetovno lestvico niso delili, sicer bi bila zamenjava na vrhu jasna že prej (Đoković je v Riu izpadel v 1. kolu). Pomembna sprememba v tem času se skriva tudi v enem imenu, Ivanu Lendlu, ki se je Murrayu ponovno pridružil junija in tako kot v prvem poskusu – zmaga na OI 2012, OP ZDA 2012 in Wimbledonu 2013 – je tudi tokrat sodelovanje hitro obrodilo sadove. Ob tem pa sam nikakor ne pozabi omeniti še Jamieja Delgada. Lendl je resda tisti, ki ima izkušnje z zmagami na največjih turnirjih (8 naslovov za veliki slam), s tem, kako na 1. mesto ATP (270 tednov), a je z njim omejeno količina časa, Delgado, sicer dolgoletni prijatelj, pa je na vsakem turnirju, na vsakem treningu. Tudi njemu gredo velike zasluge, da je Škot tam, kjer si nekoč ni upal niti pomisliti, da bo.
»Na začetku kariere sem si vedno želel zmagati na turnirju za veliki slam, o 1. mestu si nisem upal razmišljati, to se je spremenilo zadnja leta. Vedel sem, da bom moral veliko storiti na stalnosti rezultatov, kar mi je tudi uspelo, in zelo sem ponosen na to,« je še dodal Murray, čigar naslednji cilj je, da sezono tudi konča na prestolu, kar za igralce šteje precej več kot 1. mesto med letom. Ta bitka namreč še ni dobljena, mu pa kaže zelo dobro ...
