Prapradedek je bil Slovenec, oče je Avstrijec, on pa je Čilenec

Letošnji teniški turnir v Portorožu bo šel hitro v pozabo, saj na njem ni blestel noben slovenski igralec. Vsaj za silo je nekaj slovenske časti rešil zgolj Hans Podlipnik Castillo z zmago v dvojicah, saj gre za čilskega igralca, ki je imel prapradedka iz Slovenije.

Portoroški turnir serije challenger naj bi bil namenjen slovenskim igralcem, da se z uspešnimi igrami predstavijo domačim navijačem, toda prvič v zgodovini turnirja se je dogodilo, da so vsi izpadli že po drugem kolu. Kljub temu je vsaj nekaj slovenske časti ohranil zmagovalec v dvojicah. To je Hans Podlipnik Castillo, potem ko je slavil končno zmago s partnerjem Andrejem Vasiljevskim iz Belorusije.

Ime pove že skoraj vse. Hans Podlip­nik Castillo je čilski teniški igralec (Castillo), ki ima večino prednikov v Avstriji (Hans), njegov prapradedek pa je bil Slovenec (Podlipnik). »V resnici je vse skupaj bolj povezano z Avstrijo kot s Slovenijo, a je res, da so naše korenine slovenske,« je v sproščenem pogovoru začel razpredati 29-letni teniški igralec iz Santiaga. »S Slovenijo sem povezan prek prapradedka Johana, ki je emigriral v Avstrijo. Tam je začel novo življenje, moj dedek pa je zatem v Kirchdorfu odprl restavracijo. Gre za vas blizu Linza, tam je odrastel tudi moj oče, ki je bil sprva nogometni vratar in pozneje smučarski inštruktor. Nogomet je igral za Salzburg, po nogometni karieri pa je odšel na delo v Čile kot učitelj smučanja. Tam je spoznal mojo mamo in tako sem na svet prišel jaz.«

Očetu je ime Johann, materi Maria Cristina, Hans pa ima še brata Sebastia­na in sestro Soledad. »Če sem pošten, nihče v moji družini ne zna niti malo slovensko. Nekaj besed znam samo jaz, pa še teh sem naučil zdaj v Portorožu. Gre za zelo osnovne besede, denimo hvala,« je razlagal v angleščini, poleg tega pa tekoče govori še špansko, italijansko in nemško. »Ne vem, kje v Sloveniji so živeli moji predniki. Tega podatka si ni nihče zapomnil in ni šel iz roda v rod. Spoznal sem tudi slovenskega teniškega igralca Matica Podlipnika, toda nisva v kakšnem bližnjem sorodstvu, najverjetneje sploh nisva,« je povedal v Portorožu. »Tokrat sem prvič na slovenski obali, pred tem pa sem že obiskal Ljub­ljano. Obe mesti sta mi zelo všeč, prav tako celotna Slovenija. O Sloveniji sem prvič slišal v osnovni šoli pri geografiji. Čeprav je to majhna država, jo v Južni Ameriki ljudje poznajo. Vsem tudi povem, kako lepa dežela je to.«

Čeprav je oče nogometaš in smučar, so starši sina raje usmerili v tenis. Lopar je začel vihteti pri šestih letih in se navduševal nad rojakom Marcelom Riosom, od tujcev pa sta mu bila najbolj všeč Pete Sampras in Roger Federer. Poleg tenisa rad pleza in smuča, v nasprotju z večino Južnoameričanov pa ni nogometni navdušenec. »Da, drži, da nisem nogometni navijač, zato sem kar malce nenavaden Čilenec. Poleg tenisa je moja največja strast plezanje,« je razložil. Prosti čas si krajša še z gledanjem filmov in branjem knjig, prav tako je ambasador Greenpea­cea.

Tenis najraje igre na pesku, njegova najljubša turnirja sta v Wimbledonu in Umagu. Med posamezniki je bil najvišje leta 2015 na 157. mestu, toda pozneje se je raje posvetil dvojicam, med katerimi je zdaj na 65. mestu na svetu. »Moje ambicije so, da bi še bolj rastel v teniški igri, še posebno v dvojicah. Zadnji tedni so bili zame precej uspešni, moja naloga pa je, da bom s trdim delom še naprej tako uspešen,« je povedal.

Da se dobro razume s slovenskimi igralci, je bilo opaziti na sklepni zabavi na turnirju v Portorožu, toda njegovega najboljšega slovenskega prijatelja tokrat ni bilo zraven. »Zares se dobro ujamem z Blažem Rolo, saj se veliko druživa, kadar sva skupaj na turnirjih. Večkrat sem govoril tudi z drugimi slovenskimi igralci, dobro se razumem, denimo, z Blažem Kavčičem. Všeč so mi kot ljudje, a nobeden od njih še ne pozna moje zgodbe, kot jo zdajle razlagam vam,« se je nasmehnil Hans Podlipnik Castillo. Morda bo nekoč v dvojicah zaigral tudi s kakšnim Slovencem, toda za zdaj takšnih načrtov nima: »Zdaj igram s part­nerjem iz Belorusije. Skupaj se dobro ujameva in sva uspešna, zato ne načrtujeva sprememb. Toda nikoli ne veš, morda bom nekoč združil moči tudi s kakšnim Slovencem.«