Projekt 45 v projekt veliki slam

Nekoč je bil znan kot »Projekt 45«, pri čemer je številka zaznamovala želeno uvrstitev na moški teniški lestvici, ki bi bila najboljša v zgodovini Japonske. A Kei Nišikori je ta projekt že davno prerasel, prav tako kot projekt 10, zdaj je pred njim lahko le še 5 ali 1 in danes v finalu OP ZDA predvsem zmaga za veliki slam. Prva za azijski moški tenis.

Ne glede na to, kako se bo razpletel današnji moški finale, je Kei Nišikori junak OP ZDA. »Ne vem, če je bila odločitev o nastopu pravilna,« je zavoljo manjšega operativnega posega na nogi dejal pred začetkom turnirja, na katerem ni imel ob pomanjkanju treninga in tekem prav nikakršnih ciljev, zdaj je moškemu azijskemu tenisu priigral prvi finale na turnirjih za veliki slam. Njegov niz zmag pa vključuje Miloša Raonića, Stana Wawrinko ter Novaka Đokovića, tri zaporedne torej nad igralci svetovne deseterice, in to v dvobojih na tri dobljene nize …

Pot k finalu OP ZDA je začel Nišikori tlakovati pred desetletjem, ko je kot 14-letnik zapustil rodno mesto Macue na otoku Honšu in se podal na Florido, v teniško akademijo Nicka Bollettierija, katere skavti so ga odkrili v Tokiu. Tedaj je že osem let vihtel lopar in razvijal izjemen talent, leto poprej je že zelo dobro prestal tritedensko preizkušnjo pri slovitem trenerju, zato je bil čas, da se poda za svojimi teniškimi sanjami. Brez kakršnegakoli znanja angleščine (ta je, resnici na ljubo, po toliko letih na Floridi še danes zelo slaba), a z enim velikim ciljem. »Od nekdaj sem si želel izboljšati karierno uvrstitev Šuza Macuoke, ki je dosegel 46. mesto. Ko sem se preselil v Bradenton nisem čutil domotožja, čeprav nisem govoril angleško, saj sem bil preveč zaposlen z razvojem igre. Vedno sem imel močan forehand, veliko pa sem moral delati na servisu in gibanju,« se spominja svojih začetkov Japonec, ki je bil sprva zelo vase zaprt, nesamozavesten, tih, vedno pa marljiv in vsaj 15 minut pred treningom že povsem pripravljen za trdo delo.

Delavnost se mu je poplačala, na akademiji so poskrbeli, da je začel nastopati bolj samozavestno, rezultati pa so ga tudi prisilili, da se je bolj odprl. Četudi ne živi na Japonskem, je pač v domovini že davno dobil status superzvezdnika, njegove rojake zanimajo tudi najmanjše podrobnosti o njem in Kei v svoji priljubljenosti uživa. Pravo norijo je doma prvič povzročil, ko je s komaj 18 leti osvojil turnir ATP v Delray Beachu (zanimivo, sam je zaradi slabe forme tedaj želel nastopiti na enem od futuresov, a ga je trener prisili, da je štartal v kvalifikacijah ATP), kar je bil za Japonsko prvi tovrstni naslov po letu 1992, prinesel pa mu je tudi nagrado za novinca leta na moški turneji, nato je v sezoni 2012 slavil v Tokiu, kar je sprožilo že kar nišikorimanijo. Letos je prvič vpisal več kot en naslov, saj je osvojil Barcelono in Memphis, prvič je nastopil v finalu mastersa in zdaj prvič v finalu grand slama, prvič pa se je prebil tudi v top 10.

»Veliko sem delal na telesni pripravljenosti in počutim se močnejšega,« je enega od dejavnikov za preboj med deseterico izpostavil Nišikori, ki je imel doslej zares veliko težav s poškodbami, drugi pomemben kamenček v mozaiku pa je vsekakor Michael Chang, ki se je v trenerski ekipi pridružil Danteju Bottiniju. Najmlajši zmagovalec turnirja za veliki slam, ki ima tudi zelo podobno postavo, pač ve, kako do največjih uspehov, poskrbel je, da je njegov tenis bolj napadalen, da igra bolj samozavestno in da je psihično močnejši. Boljšega dokaza od zadnjih treh dvobojev za vse to ni.

Nišikori je bil velik zvezdnik doma že doslej, a finale turnirja za veliki slam (kaj šele morebitna zmaga) prinaša povsem nove razsežnosti. Tudi za tenis je to izjemno velika priložnost, saj gre za državo s 127 milijoni prebivalcev, tretje največje gospodarstvo na svetu, vzporednice z Li Na se ponujajo kar same od sebe. Njeni zmagi za grand slam sta na Kitajskem sprožili evforijo, na vzhod se selijo številni turnirji, sama pa se je kar naenkrat znašla med najbogatejšimi športnicami na svetu. Nišikori je že doslej s pogodbami služil veliko več kot z nagradami, približno 10 milijonov dolarjev na leto, zdaj bodo šle te številke v nebo in kaj šele bo, če se bo nekega dne izpolnila njegova želja, ki jo je v osnovni šoli zapisal v pesmici: »Najboljši na Japonskem, potem bom naredil še korak naprej, nato pa bom najboljši na svetu.«