Rogerjevih 17? Naslove bo prešteval po koncu kariere

Pariz – Rafael Nadal se v zadnjem desetletju, odkar se je zavihtel med najboljše (peščene) igralce v teniški zgodovini, nikdar ni zdel tako ranljiv pred Roland Garrosom kot tokrat. A 28-letni Španec je znova dokazal, da je OP Francije »njegov« turnir, spet je dosegel nov rekord, saj pred njim nihče ni posameznega turnirja osvojil kar devetkrat.

Nadal je včeraj začel 139. teden vladavine na 1. mestu lestvice ATP, ki si ga je zagotovil na najtežji možni način. S še eno ubranitvijo naslova v Parizu, kjer je slavil že petič zapored, in to s finalno zmago nad Novakom Đokovićem, kar je zanj še poseben izziv. Španec tokrat na Roland Garros ni pripotoval kot absolutni favorit, morda so se možnosti celo nekoliko bolj nagibale na Đokovićevo stran, saj je bil Rafa na svoji najljubši podlagi za svojo siceršnjo raven letos zelo neuspešen. V bistvu najslabši v desetih letih, saj je doživel kar tri poraze, posebej nenavaden je bil tisti proti Nicolasu Almagru v četrtfinalu Barcelone, nepričakovan je bil tudi četrtfinalni proti Davidu Ferrerju v Monte Carlu, bolj vsakdanji pa tisti iz finala Rima proti Đokoviću. In seveda, tudi v odločilni partiji Madrida mu je grozilo, da bo igrišče zapustil sklonjene glave, a se je nato Kei Nišikori, ki je imel vajeti dvoboja v svojih rokah, poškodoval.

Zato so se zdele možnosti »preostanka sveta« letos veliko večje, neprimerljive z letom 2009, ko ga je v osmini finala premagal Robin Söderling (kar je še vedno njegov edini poraz na Roland Garrosu). Tedaj je bil to velik šok, saj je Rafa pred tem blestel na pesku, osvojil tri turnirje na tej podlagi in na enem igral v finalu, presenečenje je nekoliko uplahnilo, ko je prišlo v javnost, da je poškodovan (in ni branil naslova v Wimbledonu), za nameček sta se mu ločevala tudi starša, kar je bil zanj izjemen udarec. Tokratne dvome je skozi peščeno sezono vlekel še z OP Avstralije, kjer zaradi poškodbe hrbta v finalu ni mogel nuditi dostojnega odpora Stanislasu Wawrinki. Razočaranje, ker je zelo lepa priložnost za že 14. naslov za veliki slam splavala po vodi, je bilo izjemno in ni ga skrival, prav tako kot ne tega, da mu je vse skupaj močno omajalo samozavest.

A ko je bilo to najbolj potrebno, se je spet zbral, potrdil, da so dvoboji na tri dobljene nize v Parizu povsem druga zgodba, gre za povsem drugačno dimenzijo, da je do absolutnega rekorda – osem zmag na enem turnirju je dosegel tudi Guillermo Vilas, a na ravni ATP v Buenos Airesu – prišel prek največjega tekmeca, pa je le še pika na i. Odkar je Đoković zablestel v sezoni 2011, je proti Nadalu dobil kar 12 od 18 dvobojev, veliko bitk je dobil tudi v »glavi«, tokrat so se stvari obrnile (zanimivo, da je Srb najel Borisa Beckerja ravno zato, da bi mu pomagal zmagovati v velikih dvobojih). Tudi njega so ob misli na to, da bi lahko šele kot osmi v teniški zgodovini zaokrožil karierni veliki slam, živci izdali v tej meri, da je posledično popustilo tudi telo, kar je bilo v zadnjih dveh dvobojih zelo očitno.

Nadal je z devetim naslovom postavil nove standarde, njegov stric in trener Toni že pogleduje proti deseti lovoriki, s 14. veliko lovoriko pa se je izenačil s Petom Samprasom, čigar rekord se je ob njegovi upokojitvi zdel »večen«, spet se zdi bolj dosegljivih tudi »večnih« 17 Rogerja Federerja. »S tem se ne obremenjujem, to ni vir moje motivacije. Dokler bom igral, me rekordi ne zanimajo. Sledim svoji poti, ko bom končal kariero, pa bomo preštevali naslove,« pravi Nadal, ki bo imel veliko motivacijo tudi s prehodom na travo in v Wimbledonu. V zadnjih dveh letih je namreč dobil zgolj en dvoboj …