Tiskane izdaje
Za ameriški moški tenis je bila tudi sezona 2015 – kot je zdaj že kar v navadi – z vidika največjih turnirjev porazna. Zadnji naslov za veliki slam ima vse daljšo brado, saj sega v leto 2003, ko je na OP Avstralije zmagal Andre Agassi, na OP ZDA pa Andy Roddick. Pri ameriški zvezi zdaj razmišljajo, da bi mladim talentom pomagali nekdanji velezvezdniki.
Medtem ko je Serena Williams za las ostala brez klasičnega velikega slama in je nedotakljiva na 1. mestu svetovne lestvice, gre pa za eno najboljših teniških igralk in športnic v zgodovini, je pri ameriških moških igralcih že nekaj časa stanje slabo in nespremenjeno. Nekajkrat se je sicer že zdelo, da se stvari obračajo na bolje (denimo z Donaldom Youngom, ki je pri 16 letih obetal zelo veliko, a danes pri 26 še nima lovorike ATP, najvišje na svetovni lestvici je bil na 38. mestu), za Američane pa tako ali tako štejejo zgolj zmagovalci in teh na najvišji ravni nimajo že lep čas. V tej sezoni so lovorike iz serije 250 osvojili le Jack Sock (Huston), Rajeev Ram (Newport) in John Isner (Atlanta), na turnirjih za veliki slam pa ni bilo junaka, ki bi se prebil v četrtfinale. Na OP Avstralije so celo vsi ameriški moški igralci izpadli pred osmino finala, na Roland Garrosu so imeli med 16 enega (Sock), prav tako v Wimbledonu (Denis Kudla), na OP ZDA pa dva (Isner, Donald Young). Združene države Amerike ta čas nimajo igralca v svetovni deseterici.
Za (nekdanjo) velesilo, ki je v odprti eri pobrala 51 naslovov za veliki slam, vsekakor daleč od želja, ker nič ne kaže na bolje, pa se je vodilnim pri ameriški zvezi (USTA) porodila ideja, da bi pripeljali tiste, ki vedo, kako do zmag, tiste, ki so jih dosegli. In to veliko. Denimo Pete Sampras, Andre Agassi, Jim Courier. Trojica je skupno osvojila 26 naslovov za veliki slam (14, 8, 4). »Imamo kar nekaj nadarjenih fantov, ki bi jim lahko uspelo. Zanje bi bilo neprecenljive vrednosti, če bi jim omogočili stik z nekdanjimi asi, ki bi jim lahko povedali, kaj vse je potrebno za največje zmage. To vedo samo oni in tega se ne da z ničemer nadomestiti,« je prepričan Martin Blackman, ki je junija pri USTA prevzel nadzor nad razvojem igralcev, nekdaj pa je bil tudi sam sila perspektiven ter je z Agassijem in Courierjem treniral v akademiji Nicka Bollettierija. Agassi in Courier sta že izrazila pripravljenost za sodelovanje pri projektu, ki naj bi se dokončno razvil do pomladi.
»Z veseljem bi najboljšim v mladih rodovih pomagal do čim boljše teniške prihodnosti,« je Agassi pred kratkim prvič pojasnil, da želi biti del ameriške teniške prihodnosti. A ta bo le stežka tako lepa, kot je bila preteklost, se dobro zaveda. »Biti naslednji Andre Agassi ali Andy Roddick danes še vedno ne pomeni osvajanja največjih naslovov. Največjo težavo v zadnjem desetletju predstavljajo Federer, Nadal in Đoković, dodajte jim še Murraya in dobite vražje dobro generacijo, ki je močno dvignila standarde, na novo definirala tenis. Danes potrebuješ nekaj posebnega, da se prebiješ na vrh, posebej pa še v državi, ki nima peščenih igrišč. Ali bomo imeli še kdaj prvega igralca sveta? To je dosegljivo, vendar zelo težko,« razmišlja Agassi, tudi trikratni zmagovalec Davisovega pokala z ameriško reprezentanco, ki jo ta čas vodi Courier. Američani so s kar 32 naslovi najuspešnejša država tega tekmovanja, zadnjo lovoriko pa so osvojili leta 2007, torej še z Roddickom (ter Jamesom Blakom, Bobom in Mikom Bryanom).
»Stanje v zadnjih letih je res ekstremno in vsekakor upam na boljše čase. Upam, da se bo spremenila tudi miselnost in navijači ne bodo več razmišljali, da si ZDA avtomatično zaslužijo vrhunske igralce. Ne, si jih ne. To si moramo prislužiti, tako kot vsi ostali,« je prepričan Courier, ki ob tem poudarja tudi, da številni ameriški igralci ne unovčijo svojega talenta – zaradi pomanjkanja predanosti in trdega dela. Nekateri strokovnjaki ob tem opozarjajo, da se bo treba vrniti h koreninam in krepitvi baze, saj lahko le iz zelo širokega bazena spet vznikne močna ameriška reprezentanca, Bollettieri pa opozarja tudi na denarno plat. »Mlad športnik si preprosto ne more privoščiti, da bi izbral tenis. Če si 160. nogometaš sveta, zaslužiš recimo 1,4 milijona dolarjev, če si 160. teniški igralec, si v minusu. Tistim, ki niso člani top 15 ali top 20, ni lahko,« poudarja Bollettieri, da tenis zavoljo tega ni prva izbira potencialnih asov, pa pritrjuje tudi John Isner, s 13. mestom ta čas najvišje uvrščeni Američan na lestvic ATP: »LeBron James bi bil verjetno št. 1 v tenisu, če bi ga pač v mladosti izbral in pridno treniral. A seveda se je raje odločil za košarko.« Prav Agassi, Sampras in Courier naj bi pripomogli k temu, da bi se mladi talenti – posebej če so bili starši navijači trojice zvezdnikov – spet bolj množično odločali za tenis. Ali se bo to uresničilo, bo pokazal čas, bržčas pa po slovesu Federerja, Nadala, Đokovića in Murraya tudi ne bo kmalu takšnega izjemnega rodu, ki bi bil tako nedotakljiv na vrhu.
