Tiskane izdaje
New York - Ameriška teniška igralka Serena Williams v zadnjih mesecih (spet) živi svoje sanje. Če je na OP Francije v četrtem kolu doživela boleč poraz proti domačinki Virginie Razzano, se je njena krivulja uspehov drastično zavihala navzgor.
V zadnjih štirih mesecih je namreč 30-letni Američanki uspelo osvojiti prestižni Wimbledon, na sveti travi je prišla tudi do lovorike v konkurenci ženskih dvojic, na OI v Londonu je osvojila dve zlati kolajni (posamično in v konkurenci dvojic), za piko na i pa je prekinila tudi niz slabih nastopov pred domačim občinstvom v New Yorku.
Sinoči je namreč v velikem finalu OP ZDA za veliko slavje ugnala prvo igralko sveta Viktorijo Azarenko in še četrtič v karieri (1999, 2002 in 2008) razveselila ameriške ljubitelje tenisa. Azarenka je po končanem dvoboju stopila pred mikrofon in mlajšo od sester Williams opisala kot »najboljšo teniško igralko vseh časov«.
»Menim, da nisem najboljša vseh časov. Imam se le za igralko, ki vedno da vse od sebe. Morda se je vse skupaj spremenilo ravno zaradi tistega poraza v Parizu, ki me je zelo prizadel. Od tistega trenutka dalje od sebe zahtevam več in še več,« je o svojih neverjetnih uspehih razmišljala Serena, ki je v New Yorku prvič slavila pred 13 leti, ko je štela skromnih 17 let.
Ko so jo domači novinarji opomnili na podatek, da v New Yorku osvaja lovorike že tri desetletja je odgovorila: »Vov, to je res kul. Zagotovo je to svojevrsten dosežek,« in hkrati opozorila, da še preteklo leto ni vedela, ali se bo sploh lahko še kdaj vrnila na teniška igrišča, saj je bolehala za pljučno embolijo.
»Še lansko leto sem ležala v bolnišnici, tako da mi ta zmaga resnično pomeni zelo veliko. Biti najboljši v Wimbledonu je seveda nekaj posebnega, toda osvojiti lovoriko pred domačimi navijači je neprecenljivo. Neverjetno se mi zdi osvojiti dva turnirja za grand slam v eni sami sezoni. Toda kljub temu, da štejem 30 let, se počutim mlado in željno novih izzivov.«
Razkrila je, da je skrivnost njenega uspeha ostati pozitiven, toda ob tem moraš tudi vedno znova spoštovati izzive (nekateri bi jih imenovali problemi), ki se ti pojavijo v življenju. »Nikoli ne razmišljam o padcih v mojem življenju. Menim, da se ti pravi šampioni vtisnejo v spomin zlasti po tem, kako se soočijo z neuspehom. Sama sem bila že kar nekajkrat na tleh. Toda prav vsakič sem vstala in postala še boljša oseba in tudi igralka. Za primer lahko ponudim Mohameda Alija, ki je bil vedno moj športni vzornik. Odšel je v zapor za zelo dolgo časa, a se je vrnil in vnovič postal šampion,« je svoje misli sklenila zmagovalka zadnjega letošnjega turnirja za grand slam.
