Tiskane izdaje
London ponuja nešteto znamenitosti in privlačnih dogodkov, v teniških krogih in tudi širših športnih pa je seveda občutiti posebno vznemirjenje ob zadnjem odštevanju do wimbledonske predstave. Pred natanko 30 leti je tam z zmago navzoče osupnil rdečelasi nemški najstnik Boris Becker, zdaj je izdal knjigo o svojih spominih na Wimbledon. A tudi ošvrknil in nato razjezil sedemkratnega zmagovalca Rogerja Federerja …
Švicar ohranja ugled ljubljenca občinstva po teniških arenah širnega sveta, kajpak tudi med obiskovalci kultnega turnirja na jugu britanske metropole. Med 17 turnirji, kolikor jih je osvojil za prestižni grand slam, je bil sedemkrat najboljši prav v Wimbledonu, od 2003. štirikrat zapored, sicer nazadnje leta 2012. A občinstva niso osvojile le njegove imenitne predstave na igrišču, temveč tudi obnašanje iz že pozabljenih časov športnega viteštva, spoštovanja tekmecev in pravzaprav vseh na prizorišču.
Pred dnevi pa je Boris Becker, pred tremi desetletji sploh prvi nemški zmagovalec moškega wimbledonskega turnirja, objavil knjigo spominov na londonske dni, v njej se je dotaknil tudi sedanjih zvezdnikov. Seveda mimo lovorik švicarskega šampiona ni šlo, a je obenem tudi zapisal, da se za Federerjevim obrazom skriva tudi zahrbtnost, ni takšne iskrene prijaznosti, kakršno si predstavlja množica njegovih privržencev, za Nemca pa je hudo moteč tudi Švicarjev nespoštljiv odnos do srbskega teniškega velikana Novaka Đokovića. Odkar je pač Becker član Đokovićevega spremljevalnega štaba in si pri tem deli trenerske in svetovalne naloge s slovaškim strokovnjakom Marianom Vajdo, je postal bolj pozoren na utrip med elito, tako tudi med omenjenima igralcema najvišje kakovostne ravni.
»Roger je eden od najbolje plačanih športnikov doslej, pa ne le zaradi dosežkov na igrišču, temveč tudi ob spoznanjih, da je bil povsod priljubljen. A ko takole razmišljam, mi je hitro jasno, da te ob naravnem obnašanju ne more imeti prav vsak rad. Prav zanima me, če bi zaslužil toliko, ko bi večkrat razkril svoja dejanska čustva,« je med drugim zapisal Nemec, ki se ima iz dneva v dan bolj za Angleža (»Ne morem več živeti v Nemčiji, ker tam zame ni več zasebnosti. Tukaj sem precej bolj sproščen …«). Becker sicer s svojo soprogo Lilly in sinom Amadeusom že pol leta prebiva prav v okolici wimbledonskega teniškega centra, kajpak tudi obuja spomine na šampionske dni in svojo prvo lovoriko na prestižnem turnirju pri rosnih sedemnajstih, a obenem tudi zapiše: »Niti enkrat si nisem ogledal posnetka tistega finalnega dvoboja proti Kevinu Currenu.«
Federer: Becker, sicer moj vzornik, nima pojma
A v teh dneh pričakovanja tako tretjega turnirja v letu za grand slam kot tudi ob včeraj končanem turnirju na travi v Halleju, odmevnem predvsem v nemškem prostoru, kjer se je osmič lovorike veselil prav Federer, so bolj kot spomini na Beckerjev sanjski Wimbledon '85 odmevali njegovi zapisi o odnosu Srba in Švicarja. Lotili so se jih tudi tisti, ki knjige še niso imeli v rokah, ko pa so 47-letnega upokojenega zvezdnika spraševali, kakšni so odnosi med drugimi udeleženci elitne teniške karavane, pa je odgovarjal: »Vse je zapisano v knjigi. Kdor jo bo kupil, bo lahko marsikaj izvedel …«
Teniški velemojster iz Basla pa nikakor ni mogel ostati tiho ob Beckerjevih obtožbah. Predvsem glede namiga, da se ne obnaša lepo do njegovega varovanca. »Takšni komentarji so zame povsem nemerodajni. Becker že ne more vedeti, če so med Novakom in menoj kakšni problemi,« je poudaril prejšnji teden v pogovoru iz Halleja za dnevnik Berner Zeitung, nakar je bil za osrednji časnik iz svojega Basla kot tudi za züriški Tages Anzeiger dan ali dva pozneje še bolj oster: »Boris Becker nima pojma! Sploh pa bi me moral bolje poznati, če bi hotel ocenjevati moje obnašanje. Sem prijazen do ljudi, nikdar se mi ni treba pretvarjati.« Obenem je omenil: »Včasih je nevarno, ko veliko govoriš, pa potem uporabiš besede, ki jih sicer ne bi. Boris je bil vselej moj športni vzornik, pravzaprav niti natančno ne vem, kako se je izrazil …«
Igralec z največ osvojenimi turnirji za grand slam pa je nato spregovoril tudi o svojem odnosu s Srbom. »Splošno je znano, da se sprva na igrišču z njim nisem dobro počutil. Toda danes je zgodba povsem drugačna. Novak se obnaša imenitno in zelo športno. V prostem času se ne vidiva prav pogosto, vsak od naju ima svoj krog prijateljev, a kadar se srečava, se prepustiva povsem običajnemu pogovoru.« Ob vseh teh navedbah je bilo sicer zanimivo spremljati tudi zapise bralcev, predvsem teniških privržencev, v klepetalnicah na spletnih straneh švicarskih časnikov. Za nekatere nikakor ni bilo presenetljivo, ko Nemci na splošno zavidajo sosedom iz alpskega sveta, pa jih takole kot Becker Federerja poskušajo napadati, drugi so menili, da je ob nespornem teniškem znanju pri junaku švicarskega športa tudi nekaj sprenevedanja in »dramske igre«.
Ni se še umaknil
Seveda ni dvomov, da 33-letni igralec še naprej občuti izjemno podporo v domovini, a obenem so tudi številna mnenja, da se njegov šampionski čas približuje koncu. Resda včerajšnja zmaga v finalu na nemški travi vrača optimizem, a potem ko je Švica za uspeh na prejšnjem turnirju za grand slam v Parizu zaploskala svojemu drugemu adutu, Stanu Wawrinki, 30-letniku iz Lozane, je bilo iz dneva v dan več takšnih, ki so dvomili tako o vrnitvi Federerja na najvišjo raven kot tudi pohodu na že 8. wimbledonsko lovoriko.
»Drži, res je Stan v zadnjem poldrugem letu osvojil dva turnirja za grand slam, jaz pa v tem času niti enega, a v medsebojnih dvobojih sem bil uspešnejši, tudi zmag na drugih turnirjih sem zbral več. Zato sem prepričan, da še zdaleč nisem izrekel zadnje besede, dokler bom igral konkurenčno in ohranjal možnosti za velika zmagoslavja, bom vztrajal,« se je tako ozrl k prihajajočemu izzivu v Londonu ter tudi prihodnjim, vključno z newyorškim, med štirimi največjimi turnirji.
Trmasto bo sledil začrtanemu strokovnemu delu s Stefanom Edbergom, nekoč prav velikim Beckerjevim tekmecem, ne glede na zadnji Wawrinkov uspeh ne bo ubral njegovega recepta skupnih treningov z Rafaelom Nadalom ali Novakom Đokovićem. »Veliko je igralcev, s katerimi lahko skupaj vadiš, oba omenjena sta Stanu tudi generacijsko blizu. Privoščim mu vse uspehe, a v tenisu si vsak izbere svojo pot,« je še dejal v teh dneh med nastopi v Nemčiji drugi igralec svetovne lestvice. In če bi se zgolj ozrl k prikazanem v Halleju, je očitno njegova pot pravilna. Kako konkurenčen pa bo še naprej, bo kmalu pokazal Wimbledon …
