Blaž Kavčič: Težko je verjeti, v kakšni luknji sem bil

Roger Federer, Rafael Nadal, Novak Đoković, Serena Williams, Marija Šarapova ne sodijo zgolj med največje teniške zvezdnike, ampak tudi med največje športne zaslužkarje in med najvplivnejše ljudi na svetu. A redki so v tenisu takšni, ki jim zares uspe, veliko več je životarjenja, včasih pa je meja med glamurjem in »bedo« zelo tanka. O tem lahko precej pove tudi Blaž Kavčič, eden treh Slovencev, ki bodo med posamezniki prihodnji teden nastopili na največjem turnirju, Wimbledonu.

Wimbledon velja za največji teniški turnir na svetu, ko pride človek tja, ima zares nek poseben občutek. Ga tudi vi tako doživljate?

Po eni strani ja, saj vsak mlad igralec zaradi tradicije sanja o tem, da bo enkrat zaigral na Wimbledonu, tako da je poseben občutek, ko se to potem res zgodi. Vendar pa ne tako, kot bi si morda mislili. Pa ne zaradi tega, ker tam nisem dosegel dobrih rezultatov, ampak mi ni všeč angleški slog vodenja. Na drugih večjih turnirjih imaš povsod občutek, da nekaj veljaš, da si nekaj dosegel, saj ti prireditelji dajo to vedeti s svojim obnašanjem, v Wimbledonu pa imajo neka svoja pravila, ki se jih držijo do zadnje črke, od njih ne odstopajo niti za ped. Težave so pri prevozih, saj te vozijo zgolj v določnem radiju in niti metra dlje, potem prihaja do zapletov z vstopnicami, za trening nižje uvrščeni igralci zelo težko dobimo igrišča in za precej krajši čas kot najboljši, ki nato še zdaleč ne igrajo zgolj tenisa, ampak denimo tudi nogomet itd. In še bi lahko našteval. Preprosto se ne počutim dobro, saj so tudi precej neprijazni, tako da so moje izkušnje kar slabe.

Kaj potem porečete na vso famo, ki se spleta okoli njega?

Tradicija je seveda zelo močna, Wimbledon pozna vsak, Roland Garrosa bržčas ne. Igra se na podlagi, na kateri traja sezona zelo malo časa, tako da je bolj zanimivo za gledalce in klub je res zelo lep. Del te prelepe kulise seveda pripada osrednjemu igrišču in drugim velikim, ki jih ljudje vidijo po televiziji in na katerih nastopajo najboljši igralci, torej tisti s privilegiji, ki tudi gradijo to famo, saj je za njih vse v najlepšem redu. Ko pa igraš na manjših igriščih, slika ni več tako idilična, ljudje se s hrano in telefoni sprehajajo dva metra stran, česar na ostalih večjih turnirjih ni, tu občutiš nenehen vrvež, dretje … Na prvi pogled je res vse super, v ozadju pa vse ni ravno tako.

Po kakšnem vrstnem redu priljubljenosti bi razvrstili vse štiri turnirje za veliki slam?

Na prvo mesto bi vsekakor postavil OP Avstralije, nato OP ZDA, Roland Garros in Wimbledon. V Avstraliji so res vsi zelo prijazni, nobene usluge jim ni težko narediti, podobno je tudi na OP ZDA, kjer je večja sproščenost, evropska slama pa sta mi slabša. Pa sem na Roland Garrosu dvakrat igral na drugem največjem igrišču, in to z vrhunskima igralcema, a nekako mi res ne ustreza, počutim se manj dobrodošlega.

Lahko pričakujemo, da se boste počasi le bolj spoprijateljili s travo, potem ko zaradi dveh »mrtvih« prstov na nogi pesek ni več vaša najljubša podlaga?

Najbolje igram na hitrih trdih igriščih, zato bi mi lahko trava bolj ustrezala, kot mi je v preteklosti, a vsi vemo, kako gredo stvari. Lahko dobiš za tekmeca specialista za travo, pa ti dobra igra bolj malo pomaga, lahko pa igralca, ki je 30. na svetu, a na travi ne zna igrati in imaš možnosti. Res je veliko odvisno od žreba, bi pa rekel, da lahko zdaj prej dosežem dober rezultat na travi kot na pesku. Kar malce smešno se sliši, a tako je. Po dveh operacijah stopal, počeni kosti in nazadnje natrgani stegenski mišici je jasno, da gibanje ne bo nikdar več takšno, kot je bilo pred petimi leti, ko sem na pesku dobro igral.

Lani ste za las zgrešili neposredno uvrstitev v glavni žreb Wimbledona in se odločili, da boste namesto kvalifikacij igrali na azijski turneji challengerjev. Na treh turnirjih ste dobili 15 dvobojev, dva osvojili in enkrat igrali v finalu ter zaslužili 18.640 $ (dobrih 16.000 €), tokrat ste v glavnem wimbledonskem žrebu, kar vam avtomatično prinaša 29.000 funtov (slabih 40.000 evrov). Kako gledate na to tanko mejo med glamurjem in bedo, po kateri se sami v bistvu gibate že kar dolgo?

Ta meja je res zelo tanka. Vsak si želi igrati na velikih in močnih turnirjih, na katerih je standard povsem drugačen, od hotelov, do prehrane, prevozov, zaslužkov, to je kot noč in dan v primerjavi s challengerji, na katerih vse plačuješ sam, medtem ko na ATP zgolj letalo in trenerja. Na eni strani si v hotelu s petimi zvezdicami, na drugi v hotelu, v katerem v pipah ni dovolj pritiska, da bi se lahko normalno oprhal, zato si moraš pomagati s kanglico za zalivanje rož, kar se mi je denimo zgodilo v Uzbekistanu. No, da tam prideš na turnir, se moraš voziti štiri ure z avtomobilom po makadamskih cestah, ki so tripasovnice, a ni jasno, v katero smer sta dva pasova, tako da je vse skupaj že smrtno nevarno. Da ne govorim o hrani … Ker pazim na prehrano, kolikor se da, sem ob neki priložnosti šel v kuhinjo, da bi pokazal, kaj bom jedel, saj nihče pač ni znal niti besede angleško. Pogled ni bil najbolj prijeten, vse tiste muhe po mesu, grozno je bilo. Seveda ob tem pomisliš, kje si se znašel. Bil sem 115. na svetu, pa sem bil v takšni luknji, da je težko verjeti. Ko enkrat to doživiš …

 … si verjetno ne želiš nikdar več, vi pa ste že večkrat.

Psihično se moraš pripraviti na to, kar sledi, in imeti v glavi, da greš tja po dobre rezultate, po točke, s katerimi boš nato dovolj visoko na svetovni lestvici, da boš lahko igral na največjih turnirjih. Seveda to ni lahko, a ob tem sem vendarle imel tudi srečo, da sem na takšnih turnejah vedno dobro odigral. Nisem izpadal v 1. kolu, da bi moral potem ves teden čakati na nov nastop, ker v tem primeru pa bi se mi verjetno kar zmešalo. Če igraš vsak dan, ti vendarle vse skupaj kar hitro mine, imaš neke rituale, če ne bi bilo tega, pa nimaš kam iti, kaj delati.

Na svoji spletni strani ste objavili tudi posnetek, kako na nekem challengerju perete perilo, kako delate po dvoboju raztezne vaje kar na ulici …

Na turnirjih ATP in grand slamih je pač tako, da oddaš vrečo umazanih oblačil in jih dobiš naslednji dan oprane in zlikane, na challengerjih pa tega seveda ni. Velikokrat sicer imaš v hotelu na voljo to storitev, a so cene smešne, denimo 15 evrov za kilogram. In če se igra na trdih igriščih, gre tako ali tako zgolj za preznojena oblačila, ne pa umazana in v takšnem primeru perem tudi sam. Velikokrat pa tega tudi ni na voljo, prav tako kot telovadnic ne in se moraš pač znajti po svoje. In res, pred kratkim sem se TRX lotil na ulici, med avtomobili. Mimoidoči so me gledali, kot da sem padel z lune, a to je bila še najboljša rešitev.

Koliko gledate na challengerjih na denar, saj je jasno, da morate doseči kar nekaj zmag, da se vam računica nekako izide?

Na challengerju nisem še nikdar prišel do zaslužka, tudi če sem ga osvojil, sem bil na koncu »v minusu«, ker je pač toliko stroškov in so nagrade tako nizke. A to potem nadomestiš s tem, da si zagotoviš nastop na grand slamu, na katerem že sama uvrstitev v glavni žreb prinaša veliko denarja. Seveda pa je velika težava, če na challengerju izpadeš v 1. kolu, narediš velik primanjkljaj in za nameček še ne prideš na največje turnirje … Takšne stvari so zelo obremenjujoče, saj vemo, da se v Sloveniji v športu zaradi majhnosti trga ne obračajo takšni denarji kot v tujini. Če bi bil v kakšni drugi državi med najboljših sto na svetu, bi imel bržčas precej boljše pogodbe in bi tudi s tem zaslužil veliko več. Jamesu Duckworthu, ki je v tem trenutku nekje na podobni ravni, denimo vso sezono denarno pokrije avstralska zveza, imel je posebnega trenerja za peščeno podlago, posebnega za trda igrišča, kar je zaslužil, je dal v svoj žep, Bernard Tomić je imel zvezino kartico brez omejitev. V večini držav po svetu dejstvo, da si med najboljših sto na svetu, pomeni velik uspeh, tudi v finančnem smislu. Sam zapravim za sezono 150.000 $, kar je zame ogromno, dobro moram igrati, da mi kaj ostane.

V kolikšni meri vse to preračunavanje vpliva na igro?

Vsekakor zelo vpliva. Pritisk je vedno velik, ker veš, da si neposredno odvisen od svojih dosežkov. Imeti moraš dobre rezultate, samo da pokriješ stroške. Težava je, če si denimo dva meseca poškodovan in nato igraš še dva meseca na challengerjih. V tem času zaslužiš 10.000 $, porabiš pa jih 50.000. Kako bo šlo? Vseskozi gre za borbo, preračunavanje. K sreči sem se še vedno pobral, lani denimo sem na OP ZDA zaslužil 100.000 $, brez njih ne vem, kako bi se prebil skozi sezono. Res pa je, da sem vedno imel velike stroške, veliko sem vlagal vase. Imam tudi srečo, da delamo dobro s sponzorji, ki so mi precej pomagali vlagati v razvoj v zadnjih letih, a večina še vedno pride iz mojega žepa. Če bi imel stroške pokrite tako, kot imajo igralci iz večjih držav, bi imel zdaj zlahka milijonček in pol na računu.

Prav toliko ste nekako zaslužili. Kaj se skriva za to številko?

Saj to ni neka skrivnost. Zadnjih pet let porabim 150.000 $ na sezono in če bi sešteli vse stroške, ki sem jih imel s tenisom še pred temi sezonami, vse davke, ki sem jih plačal, mislim, da sem približno na ničli. Pa sem zadnjih pet let član stoterice … Milijon in pol se sliši veliko, a to so le bruto prihodki, stroškov pa res veliko. Tudi zaradi sponzorjev je nekaj denarja seveda ostalo, a morda 10-15 odstotkov tega, kar sem zaslužil. Ostalo je šlo. Težko je govoriti o tem, da bi v karieri zaslužil toliko, da bi lahko mirno živel. Dobra priložnost je pokojnina ATP, ki ti po karieri pomaga preživeti, vendar se za to še borim, saj jo moram še zaslužiti. Je eden mojih večjih ciljev do konca kariere.

Imate pa stalno prebivališče v Dubaju …

Tam sem zaposlen na teniški akademiji, nimam pa nobene nepremičnine. Gre tudi za to, da imam tam super razmere, kjer lahko treniram predvsem v zimskem času, ko v Evropi težko igraš. Vsako leto tam opravim tudi bazične priprave, ki trajajo dober mesec. Imam srečo, da s teniško akademijo dobro sodelujemo. Vedno, ko sem tam, odigram nekaj ur z mlajšimi, to mi nikoli ni težko, ker vem, koliko jim to pomeni. Upam, da bomo tudi v prihodnje dobro sodelovali, morda s kakšnim sponzorjem, morda poslovno.

V tenisu največ vidimo Federerja, Đokovića, Nadala, Williamsovo, Šarapovo, torej največje zvezdnike, milijonarje, vplivneže, a zdi se, da je bede veliko več.

Grozno je, 150. igralec na svetu zelo, zelo težko preživi, težava pa je v celotnem sistemu. Na grand slamih se obračajo veliki denarji, a še vedno daleč največ zaslužijo prireditelji in mislim, da bi del zaslužka morali nameniti za razvoj, za turnirje nižje ravni, saj tu začenjajo vsi igralci. Nič nimam proti nogometu, a igralec v neki drugi ligi dobi svoje stanovanje, avtomobil, ima plačane vse stroške in trenerja ter še dobro plačo, pa gotovo ni med 150 na svetu … Pri nas plače ni, so le prihodki, s katerimi si moraš vse pokriti. Teniški igralec lahko preživi le, če je med sto na svetu, kar je za mene katastrofalen podatek, mislim, da bi jih moralo vsaj 300, saj gre vendarle za enega najbolj priljubljenih globalnih športov. Konkurenca je nenormalno močna, a le 50 jih od njega živi dobro, še 50 jih živi, potem pa … Zato je tudi toliko težav s stavami. Na futuresu igrata dva denimo za sto $, hkrati pa enemu od njiju nekdo ponudi 5000 $, da proda dvoboj. Lažje je razumeti, zakaj prihaja do tega. Stave seveda ostro obsojam, a nagrade bi morale biti na manjših turnirjih vendarle večje. Sistem ne deluje dobro, a brez najboljših igralcev se ga ne da spremeniti, oni pa so neenotni, seveda poskušajo ohranjati položaj, ki je za njih ugoden. Nadal in Đoković sta morda bolj na strani »malih« igralcev, Federerju je položaj v redu.

Kako sicer gledate na to trojico, ki deli teniški svet, z njimi imate kar nekaj izkušenj?

Vse tri dobro poznam in kar zadeva tenis, je Federer gotovo nekaj posebnega. Morda trenutno ne, a treba je gledati njegovo celotno obdobje. Večkrat sem že treniral in igral z njim, gre za živo legendo. Uživa neizmerno spoštovanje z vseh strani. Glede poštenosti, borbenosti je Nadal daleč pred vsemi, največji zabavljač pa je Nole. Osebno mi je Nadal najbolj pri srcu, ker je vedno do vseh prijazen, vse spoštuje, Đoković ima po drugi strani na igrišču izpade, tudi proti Murrayu, s katerim naj bi bila dobra prijatelja, kar veliko pove o njem. Precej je pri njem stvari, ki navzven lepo delujejo, a vsi vemo, da dejansko stanje ni ravno takšno. Tudi zato je tako uspešen, saj je za zmago pripravljen narediti vse, a osebno mi to ni všeč, zato do njega ne čutim takšnega spoštovanja kot do Nadala. Federer pa je gentleman, gospod, a njegova slaba stran je, da se morda ne potegne za igralce, ko bi bilo treba. Ima izjemen vpliv, lahko bi kaj dosegel, vendar večkrat stopi na stran sistema in prirediteljev kot na stran igralcev. Morda sta se Nadal in Đoković bolj pripravljena boriti za kolege. Vsi so vrhunski igralci, če gledam na celoto, pa bi dal na prvo mesto Nadala, na drugo Federerja in na tretje Đokovića. Če izpustimo Balkan, je slednji pri veliki večini navijačev daleč za Nadalom in Federerjem in ne glede na to, koliko naslovov za grand slam bo še osvojil, ju pri tem nikdar ne bo mogel dohiteti.

Balkanske korenine torej ne združujejo?

No, saj me tudi Nole pozdravi, ko se srečava, vedno govoriva, poznava se od 12. leta, čestita mi, če dobro odigram, a on se zelo skriva, na trening ga mora spremljati varnostnik, ne more se normalno sprehajati, kar najmanj se zadržuje v klubskih prostorih. S seboj ima pač celotno ekipo in se bolj ali manj giblje le znotraj nje.

Zavidate najboljšim tako številčne ekipe strokovnjakov?

Zavidam ne, saj imajo v vseh športih najboljši najboljše razmere. Vsak je lahko najboljši, oni si to zaslužijo. Popoln servis je najpomembnejši pri 15, 16 letih, ko se razvijaš. Tedaj bi potreboval dobrega maserja, trenerja, da bi me pravilno usmeril, nekoga, ki je že bil na tej poti in bi mi znal povedati kaj o tem. Ko sem že pri tem, to je vsekakor ena od stvari, nad katero sem presenečen pri Slovencih, da me še nikdar ni nihče vprašal za kak nasvet. Vem, kako je to, če nimaš nikogar, da bi se nanj obrnil za kak nasvet, saj sem sam to doživel, vem, koliko to pomeni. Če bi bil že pred našim rodom kakšen slovenski igralec med sto, da bi mi malce povedal, bi bilo vse veliko lažje, saj sem se obremenjeval z nepotrebnimi stvarmi in izgubljal čas. Če bi imel tedaj dobro ekipo okoli sebe, bi bil gladko med 30 na svetu. V razmerah, v katerih sem rasel, pa sem dosegel zelo veliko, saj realno pri 18 letih še nisem vedel, za kaj gre v tenisu. Bolj se to plete po moji glavi, če bi imel takšno ekipo na voljo v mladih letih, ne zdaj. Ko sem bil mlad, nisem imel razmer za razvoj v kakovostnega igralca, zares sem začel šele pri 23 letih.

Menda je za vas eden najpomembnejših terminov petek ob 18. uri, ko so znani »rezi« turnirjev in izveste, kam vas bo naslednji dan ponesla pot.

To je še ena od stvari, ki je številni ne razumejo in se sprašujejo, kam si šel igrat, enkrat na Kitajsko, potem v Južno Ameriko, nato v Evropo. A sam si ne narediš takšnega načrta, idealno, s čim manj potovanj, si ga lahko oblikujejo le tisti, ki so med 40 na svetu in so na vsakem turnirju v glavnem žrebu. Jaz pa se prijavim na vse tri ATP, ki so v posameznem tednu, lahko na treh celinah, na vseh sem denimo peti, šesti zunaj. In v petek ob šestih zvečer mi sporočijo, kje sem prišel v glavni žreb in seveda odidem tja. Naslednji dan se usedem na letalo in grem. To seveda pomeni, da pridem na prizorišče nekoliko kasneje od večine, nisem tako dobro pripravljen, posledica je slabša igra. A ne morem si delati načrta, ker preprosto ne vem, kje bom igral, to je kruta realnost. Za nameček je ponavadi še letalska vozovnica toliko dražja, pri čemer sicer kupujem najcenejše. To pa pomeni, da včasih po šest, sedem ur posedam po letališču, potujem v ekonomskem razredu in ta potovanja me ubijajo. Enkrat seveda ne bi bilo težav, ko pa v letu dni opraviš 50 takšnih poti, pa se nabere veliko izgubljenih dni, izgubljene energije itn.