Tiskane izdaje
Po desetletju gostovanja v Domžalah (1990-2000), kjer je v najboljših časih nagradni sklad krepko presegel 100.000 dolarjev (in je bila k temu prišteta še nastanitev), zaigralo pa je kar pet igralcev, ki so kasneje postali št. 1 – Jevgenij Kafeljnikov, Marcelo Rios, Marat Safin, Lleyton Hewitt in Roger Federer –, se je challenger kar nekajkrat preselil, predvsem pa se je močno zmanjšal proračun (med igralce bodo razdelili 42.500 €). Po Kamniku, ljubljanskem Tivoliju, Kranju in gostovanjih na teniških igriščih ŽTK Ljubljana so se na teniški zvezi predlani odločili za premik na Obalo, kjer so nekdaj gostili najboljše igralke sveta, a je nato turnir žal propadel. Vzor je jasen: Umag, kjer vsako leto znova mrgoli slovenskih obiskovalcev, za ljubitelje tenisa je to obvezna postojanka vsako leto. Seveda je prek meje turnir ATP (nagradni sklad 439.405 €), na katerem so se zvrstili takšni asi, kot so Carlos Moya, Thomas Muster – Avstrijec je po večletnem premoru in tik pred koncem kariere pri 42 letih zaigral tudi v Ljubljani ter povsem napolnil tribune v Spodnji Šiški –, Stan Wawrinka, Novak Đoković, Rafael Nadal itd., seveda pa imajo tudi Hrvati sami veliko svojih šampionov (Goran Ivaniševič, Goran Prpić, Marin Čilić). Nekdanji dolgoletni direktor umaškega turnirja Slavko Rasberger je zelo dober slovenski teniški prijatelj.
»Umag je vsekakor naš vzor, s Slavkom smo se o tem veliko pogovarjali, a turnir nima zgolj dobrih plati, ampak tudi slabe in nisem prepričan, da se bodo teniški igralci še naprej zbirali tam. Zato se glede nagradnega sklada ne zgledujemo po njem, saj smo vendarle bolj racionalni, sama ideja pa gotovo izvira prek meje. Zato smo se tudi odločili za Portorož, čeprav so bili drugje pogoji boljši, a to mesto je vendarle magnet. V Umagu smo videli, kako stvari potekajo, zdaj pa gremo svojo pot, pri čemer mislim, da ima Portorož veliko večji turistični potencial,« razmišlja predsednik slovenske teniške zveze Marko Umberger ter dodaja, da bi si želeli nagradni sklad povečati in ga bodo, ko bodo za to zmožnosti, a letos je bilo kaj takšnega preprosto nemogoče.
Perpetuum Jazzile,
Letos bodo tako vsi koncerti spadali v ovir portoroške noči, zvrstili pa se bodo Perpetuum Jazzile (7. avgust), Magnifico (8.), Klapa Solinar (13.), Oldies Goldies (14.) ter za konec v soboto, 15., še glasbeni gost presenečenja, konec dogajanja pa bo pospremil tudi veliki ognjemet. Vmes bo tako kot lani tudi dobrodelni turnir v pokru, ena od osrednjih točk dogajanja pa bo takoimenovana Fun Zone, v kateri se bo moč kratkočasiti z različnim aktivnostmi, od mini tenisa, ciljanja tarč, do tekmovanja v napenjanju loparjev, fotografiranja, seveda pa se bo možno tudi okrepčati.
»Zabavni del je vsekakor nadgradnja od lani, največja dodana vrednost turnirju. ATP je v zadnjih letih toliko delal na peščici najboljših igralcev, da je izjemno veliko vrhunskih igralcev po krivici zanemarjenih, pritegnejo manj pozornosti, kot bi si jo zaslužili, zato je najboljša kombinacija z zabavo, za kar je dokaz tudi Umag. Eno z drugim v roki gre, pri čemer je za Slovence Umag zanimiv tudi zato, ker je terminsko idealen in finančno ni preveliko breme,« o pomembnosti neteniškega dela pravi direktor TZS Gregor Krušič, ki razkriva, da se celo poigravajo z možnostjo selitve nazaj v Ljubljano (cenovno ugodnejše), a se hkrati zaveda, da lahko v Portorožu gradijo uspešno zgodbo. »Sponzorji so ta dogodek prepoznali kot primernega, turnir so vzeli za svojega, na Obali nato gostijo tudi svoje poslovne partnerje in po tej plati se nam to prizorišče gotovo obrestuje. Če hočeš graditi turnirsko zgodbo, pa lahko obstane ravno na tem. Ne moremo je na igralcih, saj lahko odpovedo nastop, sčasoma končajo kariero, mi pa moramo na vse skupaj gledati dolgoročno,« pravi Krušič, ki je v dveh letih dodobra občutil razliko, če igrajo vsi najboljši domači igralci ali pa le eden.
Kavčič in Žemlja domača aduta
Predlani je bil namreč turnir prava uspešnica, saj se je zbralo zelo veliko gledalcev, slovenski nastopi so se vrstili, igrali so vsi naši najboljši: od Grege Žemlje, prek Aljaža Bedeneta, Blaža Kavčiča in Blaža Role. Žemlja se je v Portorož preselil iz Wimbledona, kjer se je prvič prebil v 3. kolo in ugnal tudi Grigorja Dimitrova, tako da je bil res pravi magnet za gledalce, za povrh vsega je turnir še osvojil in si nato zagotovil rekordno uvrstitev na lestvici ATP, 43. mesto. Lani je bila slika povsem drugačna, Žemlja se je ubadal z zdravstvenimi težavami, Rola se je odločil, da bo nastopil na turnirju ATP, odnosi z Bedenetom so bili že dodobra načeti, tako da je zaigral zgolj Kavčič (vse skupaj se je močno poznalo na veliko skromnejšem številu gledalcev, pri čemer prirediteljem ni šlo na roko niti zelo slabo vreme), za katerega pa se je razpletlo sanjsko, saj je šla tokrat lovorika njemu. Tako Žemlja kot Kavčič bosta letos nastopila, z Bedenetom, ki je medtem začel igrati za Veliko Britanijo, na zvezi niso bili v stiku, pri Roli znova visi velik vprašaj, četudi je termin idealen, saj je v tem času zgolj turnir iz serije masters v Montrealu ter na ravni challengerjev Praga in Aptos.
Čeprav turnir tokrat pade v čas ferragosta – o terminu so sicer mnenja deljena, ali je bolje, da je turnir med vrhuncem turistične sezone, ko so nastanitvene zmogljivosti tako ali tako zasedene, ali bi bilo pametneje, da bi bil v kakšnem »mrtvem« mesecu –, se prireditelji niso odločili, da bi posebej povabili kakšnega italijanskega igralca, ampak vse stavijo na Slovence. »Glede na to, da gre za challenger, nikoli ne bomo dobili dovolj zvenečega imena, ki bi bil prava dodana vrednost, na katerem bi lahko gradili prepoznavnost. Italijani so seveda dobrodošli, a se morajo sami odločiti, ali bodo igrali ali ne, nikakor pa ne želimo sami domačim igralcem otežiti poti do finala. Hočemo namreč, da je Slovenec v finalu, to pa je velika dodana vrednost,« še pravi Krušič.
