Tiskane izdaje
Pariz – Timea Bacsinszky je najbolj presenetljiva polfinalistka Roland Garrosa 2015. Serena Williams in Ana Ivanović sta nenazadnje že zmagovalki turnirjev za veliki slam, Lucie Šafarova je bila med četverico lani v Wimbledonu. Bacsinszkyjeva pa je v elitni druščini prvič, za nameček se je pred dvema letoma že odločila, da konča kariero.
Petindvajsetletnica je prva Švicarka v polfinalu turnirja za veliki slam po Patty Schnyder na OP Avstralije 2004 in prva Švicarka v polfinalu Roland Garrosa po Martini Hingis leta 2001, a ni veliko manjkalo, pa do tega ne bi prišlo. Zgodba Timee Bacsinszky je namreč še ena tistih žalostnih, s preveč ambicioznimi starši, natančneje očetom (trenerjem), ki jo je na teniško igrišče postavil, ko je bila stara tri leta. »Ko sem bila otrok, nisem imela izbire, ali bom igrala ali ne, ker je bil pač moj oče trener. Skozi mene je želel izživeti svoje sanje, na mojo nesrečo pa sem igrala zelo dobro,« je zelo zgodaj kazala velik talent, a morda ta celo ni bil najpomembnejši za njene uspehe:« »Vedela sem, da se bosta starša prepirala, če bom izgubila, želela pa sem seveda si, da bi živeli kot srečna družina. Zato sem se še bolj borila.«
Sčasoma je volja splahnela, vedno pogosteje se je spraševala, ali je tenis res njena želja, od očeta se je vedno bolj oddaljevala, pri 15 letih je prisilila mamo, da se je ločila. »Oče zame nikdar ni skrbel, razen pač na teniškem igrišču. Zaprl me je v kletko, zapor, nisem imela otroštva, najstništva. Spomnim se, da so bile tedaj posebne telefonske številke za zlorabljene otroke in razmišljala sem, da bi poklicala, a sem se preveč bala. Resda me ni nikoli udaril, no, dobila sem kakšno zaušnico ali pa me je vlekel za lase, a psihično nasilje je bilo veliko hujše, razmišljala sem, da bi pobegnila od doma. Po mojem mnenju starši ne morejo biti trenerji. Z očetom zdaj nimam nobenih stikov in želim, da tako ostane za vedno,« je svojo žalostno zgodbo predstavila Švicarka madžarskih staršev, ki je kljub temu, da se ji je tenis uprl, leta 2010 prišla do 37. mesta na svetu.
A po neteniškem incidentu – o katerem ne govori –, v katerem si je leta 2011 resneje poškodovala nogo, je razmišljala o koncu kariere. Pred dobrima dvema letoma je tako začela pripravništvo v hotelu s petimi zvezdicami. »Stregla bom kavo,« se je sprijaznila, potem pa je prišlo elektronsko sporočilo, da je v kvalifikacijah Roland Garrosa in tedaj je spet začutila ščemenje v trebuhu, tenis je tokrat vzljubila zgolj zaradi sebe. Resda je izgubila že v 1. kolu, a želja je bila večja kot kdajkoli. In letos se ji je to – pod vodstvom trenerja Dimitrija Zavialoffa, ki je 17 let delal tudi s Stanom Wawrinko – vse močno obrestovalo. Osvojila je že dva turnirja WTA, v Acapulcu in Monterreyu, zdaj je polfinalistka Roland Garrosa … »Že eno leto se iz dneva v dan presenečam. Le kdo bi si mislil, da se bo zgodilo vse to? Jaz gotovo ne,« je danes presrečna Švicarka, katere zgodba bo morda na koncu le imela zelo srečen teniški konec.
Danes jo čaka poseben preizkus, saj se bo pomerila s prvo igralko sveta Sereno Williams, ki je po treh neprepričljivih predstavah v četrtfinalu le zanesljivo opravila s Saro Errani. Za drugo mesto v finalu se bosta udarili Ana Ivanović in Lucie Šafarova.
