V prvih bojnih vrstah proti rasizmu

Ljubljana - Venus Williams ni prva temnopolta ženska, ki je osvojila turnir za grand slam. To je bila Althea Gibson, ki je leta 1956 zmagala na Roland Garrosu. Tudi ne zadnja. To je bila Sloane Stephens v New Yorku leta 2017. Tudi ne najbolj uspešna. To je njena sestra Serena s 23 naslovi. Je pa po legendarni Billie Jean King naredila največ v boju za enakopravnost med spoloma v tenisu in je zdaj v prvih bojnih vrstah v vojni proti zakoreninjenemu rasizmu v ZDA. V sredo bo dopolnila 40 let in loparja še ne namerava postaviti v kot.

»Solidarnost, ki sem jo videla med protesti po smrti Georgea Floyda, me je ganila do solz. Tako kot seksizem ni zgolj problem žensk, tudi rasizem ni zgolj problem temnopoltih. Globoko me žalosti, da je bila potrebna vrsta dokazov policijske brutalnosti, preden so se ljudje zavedeli rasizma, ki še vedno prežema Ameriko,« se je pred dnevi oglasila Venus Williams, ena najboljših teniških igralk doslej.



»A to je samo spraskalo površino z ogabne podobe rasizma v naši deželi. Zamislite si, če je lahko policijsko nasilje obstajalo toliko časa in ga je družba tolerirala, kako je potem na vseh drugih področjih: na delovnem mestu, v sodstvu, zdravstvu, šolstvu ... Govoriti o rasizmu je bilo nepriljubljeno. Nihče ni verjel. Dokler se ne znajdeš v čevljih afriškega Američana, ne moreš razumeti izzivov, ki so postavljeni pred nas. Kako je, ko te nihče ne sliši, ko te imajo za norega, če verjameš, da rasizem še vedno obstaja na vseh ravneh. Zdaj to ne naleti več na gluha ušesa. To me navdaja z optimizmom in upanjem,« je med drugim na instagramu zapisala Venus Williams, ki je leta 2002 postala številka ena kot prva temnopolta igralka v teniški odprti eri.


 

Dvojna zmaga v Wimbledonu

Aktivizem je njeno poslanstvo. V preteklosti je bila bolj znana kot borka za enakopravnost med spoloma, ko je zagovarjala zamisel Billie Jean King, da morajo biti moški in ženske v tenisu plačani enako. Leta 2005 se je kot predstavnica športnikov srečala z organizatorji OP Francije in Wimbledona in zahtevala enak nagradni sklad. Zavrnili so jo. Led je bil prebit, ko je leta 2006 tik pred začetkom turnirja v Wimbledonu časopis Times objavil njen esej, v katerem je organizatorje obtožila, da so na napačni strani zgodovine.



»Wimbledon krši načela meritokracije in zmanjšuje vrednost truda, ki so ga ženske vložile v to, da so postale profesionalne teniške igralke. Wimbledon meni, da je ženski tenis manj vreden, ker igrajo moški na tri dobljene nize in bolj garajo za zmago, ženske pa zgolj na dva. Ta argument nima smisla. Z veseljem bi igrale pet nizov na turnirjih za grand slam. Ne nazadnje, ženski finale leta 2005 je trajal 45 minut dlje od moškega. Tenis je unikaten v svetu, nikjer drugje moški in ženske ne igrajo ob istem času na istem mestu za enako stvar. Naredila bom vse, da uresničim sanje Billie Jean o enakopravnosti med spoloma. Žal mi je, da je ugled največjega turnirja med vsemi, ki bi moral biti vzor, omadeževan,« je med drugim takrat zapisala Venus.



Pod velikim pritiskom najprej vlade Tonyja Blaira, potem pa združenja WTA in Unesca v kampanji, ki jo je poosebljala Williamsova, je All Eng­land Club popustil. Februarja 2007 so oznanili, da bo nagradni sklad v obeh konkurencah izenačen. Dan pozneje je sledila enaka odločitev OP Francije.



Williamsova je na neki način razvajene fante spremenila v odgovorne moške, so menili poznavalci. Zato je bila zasluženo prva, ki je žela sadove svojega truda. Leta 2007 je zmagala v Wimbledonu in prejela enak znesek kot Roger Federer. Skupaj je osvojila sedem turnirjev za veliki slam, kar pet na sveti travi Wimbledona in dva v New Yorku. Z nagradami na turnirjih je zaslužila 41,8 milijona dolarjev in zaostaja samo za 23-kratno šampionko, leto mlajšo sestro Sereno, ki je že pri 92,7 milijona dolarjev. Venus je bila enajst tednov na vrhu lestvice WTA, osvojila je pet zlatih olimpijskih kolajn v Sydneyju (2000), Pekingu (2008) in Londonu (2012).
 

Vzponi in padci

Njeno življenje je imelo veliko vzponov in padcev. Tudi zasebno. Leta 2003 je bila v Comptonu v Kaliforniji, v neposredni bližini igrišča, na katerem je naredila prve teniške korake, ustreljena in ubita njena starejša polsestra Yetunde Price, osebna asistentka teniških sester Williams.



eta 2017 je bila Venus udeležena v prometni nesreči s smrt­nim izidom, ki je ni zagrešila, kakor je potrdila dolgotrajna preiskava. Leta 2011 so ji odkrili sjögrenov sindrom, avtoimunsko bolezen, zaradi katere se je zaprisegla strogi dieti. Postala je Jehovova priča. Imela je več partnerjev, trenutno je samska, potem ko se je lani razšla z milijonarjem Nicholasom Hammondom. V nasprotju s Sereno, ki je leta 2017 rodila deklico in se ekspresno vrnila na igrišča, nima otrok.



V tenisu so jo pestile mnoge poškodbe. Z njim se je začela ukvarjati pri sedmih letih, ko so v Comptonu spoznali, da se v njej in sestri Sereni skriva ogromen talent. Kmalu se je številčna družina preselila na Florido, kjer sta sestri vadili v akademiji Ricka Maccija. Oče Richard ju ni hotel priganjati, kakor počnejo številni drugi očetje, želel je, da imata lepo in brezskrbno otroštvo in se posvetita šoli. Da bi ju ubranil pred rasističnimi predsodki, potem ko je občutil nejevoljo staršev, ki jih je motila prisotnost temnopoltih deklic, ju ni več pošiljal na mladinske turnirje. Izpisal ju je tudi iz akademije in postal njun edini trener, alfa in omega za vse.


 

Med profesionalkami pri štirinajstih

Venus je v profesionalne vode skočila oktobra 1994, ko ji je bilo šele 14 let. Prvič sta se s Sereno pomerili na OP Avstralije leta 1998. Zmagala je Venus. Prvi naslov WTA je osvojila tega leta v Oklahoma Cityju pri sedemnajstih. Skupaj ima 49 turnirskih zmag. Ta čas je 67. na lestvici WTA, a odločna znova priti na vrh. Zadnji dvoboj je odigrala 26. februarja, ko jo je premagala vzpenjajoča slovenska zvezda Kaja Juvan.



Na vprašanje, ali bo kariero nadaljevala tudi po koncu pandemije koronavirusa, je odgovorila odločno: »Seveda. Brez dvoma. Še kar nekaj časa bom nabijala žogico.« Znano je, kaj jo žene naprej. Kariero bi rada končala z zmago na grand slamu. Nazadnje je ta občutek doživela daljnega leta 2008, ko je v finalu Wimbledona premagala Sereno. Zelo blizu je bila pred tremi leti, ko je v travnatem finalu klonila proti Garbiñe Muguruza.


 

Amerika se je zbudila

Tudi ko bo nekega dne sklenila športno pot, se še ne bo zibala na verandi. Ima močno podjetniško žilico, med drugim je lastnica podjetja z notranjo opremo V Starr Interiors in modne znamke EleVen, z mlajšo sestro sta solastnici moštva Miami Dolphins v ligi NFL ...



Še naprej pa bo tudi družbenopolitično aktivna. Krivice pač ne prenese. »V preteklosti sem imela čast, da sem se lahko borila za enaka plačila v ženskem tenisu. Bilo je veliko ovir, ampak smo zmagali. Ker smo se združili vsi, moški in ženske, ljudje vseh barv in ras. Zmagali bomo tudi zdaj. Ne smemo dovoliti sistematičnega rasizma. Moramo se imeti radi. Si pomagati. Se poslušati. Verjeti in zaupati drug drugemu. Zato dvignimo glas zdaj, jutri, prihodnji mesec, leta. Vse dokler afriški Američani ne bomo povsem enakopravni. Tako vesela sem, da se naš glas končno sliši. Molim za tiste, ki so dali življenje za to, da se je Amerika zbudila in ukrepa. #blacklivesmatter,« se glasi najbolj sveže sporočilo Venus Williams. Gotovo ne zadnje.