Velika želja ostaja Roland Garros

Srbskemu teniškemu igralcu Novaku Đokoviću po sezoni presežkov ne bo zmanjkalo ciljev.

Objavljeno
23. november 2015 19.47
Saša Verčič
Saša Verčič

Ljubljana – Po jutru se dan ni poznal. Na uvodnem turnirju teniške sezone 2015, v Dohi, je Novak Đoković izpadel v četrtfinalu, v katerem je bil od njega boljši Ivo Karlović. A to je bil Srbov edini letošnji spodrsljaj, Katarju je sledila ena najboljših sezon v teniški zgodovini, ki jo je v nedeljo kronal s petim naslovom na mastersu osmerice, kjer je v finalu zlahka opravil z Rogerjem Federerjem.

Kar je Đoković pripravil v konkurenci Federerja, zmagovalca 17 turnirjev za grand slam, in Rafaela Nadala, ki je osvojil 14 velikih naslovov, je skorajda nemogoče. Težko je izpostaviti, kateri dosežek je največji, je pa dejstvo, da je po Dohi prav na vseh turnirjih igral v finalu (!), torej kar na 15 zaporednih, iztržil pa je enajst lovorik, od tega tri za veliki slam, šest iz serije masters, kot prvi je četrtič zapored (in skupno petič) osvojil sklepni turnir osmerice, kot prvi se lahko od letos pohvali s tremi prestižnimi dvojčki Indian Wells-Miami, prvi je presegel mejo 20 milijonov s turnirskimi nagradami (21.592.125 $), dobil pa je kar 93,2 odstotka dvobojev (82 zmag in šest porazov). Višjega so doslej imeli le John McEnroe (96,5 %; sezona 1984), Jimmy Connors (95,9 %; 1974), Roger Federer (95,3 %; 2005 in 94,8 %; 2006) in Björn Borg (93,3 %; 1979), posebno impresiven pa je podatek o razmerju zmag in porazov proti tekmecem iz najboljše deseterice, torej iz samega vrha, kjer naj bi igralce ločile malenkosti. Dobil jih je 31, izgubil pa 5 … Od tega ga je trikrat premagal 34-letni Federer, po enkrat pa Andy Murray in Stan Wawrinka, nekdaj veliki rival Rafael Nadal v štirih obračunih ni dobil niza.

»Letošnja sezona vsekakor izstopa, boljšega konca si ne bi mogel želeti. Nikakor pa ne morem reči, da sem pričakoval kaj takšnega, sploh ne. A vedno znova zahtevam od sebe največ, kar lahko, vedno sem upal, da bi lahko igral skozi celotno sezono na takšni ravni, kot sem letos. V tej sezoni sem se popolnosti približal najbolj, kar se lahko, veliko je bilo vrhuncev, če bi moral katerega izpostaviti, pa bi bili to zmagi v Wimbledonu in na OP ZDA. Vse to me motivira za nadaljnje delo in upam, da bom na takšni ravni tudi v prihodnje,« ne namerava še kmalu popustiti 28-letni Đoković, ki je kot prvi po Federerju 2007. celotno leto preživel na 1. mestu svetovne lestvice. Prav Federer in tudi Nadal pa sta »kriva«, da je Nole danes tako dober, kot je, izboriti si mesto ob njiju v zgodovinskih knjigah je nekaj, kar Srba še bolj potiska naprej. »Brez vsakršnega dvoma sem zaradi teh dveh rivalstev boljši igralec. Zaradi njiju sem doumel, kaj je treba storiti na in ob igrišču, da sem se lahko znašel v položaju, v kakršnem sem danes,« priznava Đoković, zavedajoč se, da lahko ob takšnem ritmu kmalu ujame Federerja na vrhu lestvice igralcev z največ naslovi za veliki slam, kar je zanj vsekakor dodatna motivacija, navdih za naslednje sezone.

A da bo povsem na Švicarjevi ravni, bo vendarle moral odkljukati še en prazen predalček, namreč za zmago na Roland Garrosu, da bo imel tudi on v svoji zbirki karierni veliki slam. In poraz v finalu na pariškem pesku je najbolj boleča Đokovićeva točka iz te sezone, posebej ker je v četrtfinalu zlahka opravil z Nadalom, v polfinalu po maratonu Murraya, v odločilnem dvoboju pa ga je nepričakovano ugnal – Wawrinka. Tu je sicer kot stroj trdni Srb (ki enako pozornost posveča telesni in psihični pripravljenosti, tako igri kot čim hitrejši regeneraciji) popustil pod pritiskom, »zmenek« z zgodovino mu je prišel do živega. Vprašanje sicer, kako bi se potem razpletala sezona, če bi osvojil OP Francije, tudi sam je namreč priznal, da mu v tem primeru na OP ZDA ne bi bilo niti najmanj lahko, a dejstvo je, da to ostaja veliki cilj za prihodnost.

»Roland Garros je vsako leto eden od največjih izzivov, ne bo pa prihodnjo sezono edini. Tu so tudi olimpijske igre, ki so le na štiri leta. Zato bo veljala še posebna pozornost sestavljanju koledarja nastopov, upam, pa da mi bo šlo tako dobro, kot mi je zadnja leta, in bom vedno na vrhuncu v pravem trenutku, na največjih turnirjih,« si je za sezono 2016 zaželel Đoković, ki bi z Roland Garrosom in zlato olimpijsko kolajno (ima bronasto iz Pekinga 2008) dokončno zaokrožil svoj mozaik.