Tiskane izdaje
New York – Marin Čilić je začel pot do prvega naslova za veliki slam tlakovati pred dobrim letom dni. Tedaj je namreč začel resno sodelovati z Goranom Ivaniševićem, potem ko sta s sicer zelo cenjenim trenerjem Bobom Brettom naletela na zid, ki ga nista več znala in zmogla preplezati, Čilić pa nikakor ni prodrl s kakšnim zares odmevnim rezultatom.
Goran Ivanišević je seveda spisal eno najlepših teniških zgodb, ko je kot povabljenec ob zatonu kariere na neverjeten način leta 2001 osvojil Wimbledon in pri naših južnih sosedih povzročil nepozabno evforijo. Lani, ko se je že sprožil trend zvezdniških trenerjev (Andy Murray in Ivan Lendl), je po letih, ko je bil bolj znan zaradi svojega zasebnega življenja, sprejel nov izziv in se znova podal na turnejo, tokrat v drugačni vlogi. Morda se je marsikomu zdela ta poteza nenavadna, posebej ob spominu na Ivaniševićevo vedenje na igrišču.
»Vemo, da je Goran čustven na igrišču, a to samo tedaj, kadar igra. Zavoljo velike želje po zmagi je pač težko nadzorovati čustva. Ko pa je na igrišču kot trener, je zares, zares miren oziroma živčen, ko gleda dvoboj. V ekipo je prinesel zelo sproščeno vzdušje in seveda ogromno znanja. Vsak dan z njim je izjemno zabaven in mislim, da je zabava najboljša 'začimba' za vse, povezuje druge pomembne stvari,« pravi Čilić, ki se je z novim trenerjem dela lotil veliko resneje, rezultati so tu, igra je veliko boljša, lovorika z velikega slama je za to najboljši dokaz. Ivanišević je med OP ZDA trpel na tribuni, kot da igra sam ali pa še bolj, zanimivo pa je, da je v trenerstvo prenesel tudi vraževerje, po katerem je bil nekoč zelo znan. »Vsak dan je bil enak. Ekipa, z izjemo mene, je vsak dan zajtrkovala v isti restavraciji, ne on ne jaz se ves čas nisva brila in še nekaj stvari je bilo. Da, Goran je bil precej v wimbledonskem elementu, kljub vsemu pa nisva gledala Telebajskov,« je Čilić omenil še eno vražo, ki je pomagala njegovemu trenerju do naslova pred 13 leti.
Ivanišević seveda ni skrival ponosa, ko je njegov varovanec visoko v zrak dvignil cenjeno lovoriko, komajda je zadrževal solze, ko se mu je javno zahvalil za njegov velik prispevek k tej nepričakovani (a zasluženi) zmagi. »Po Marinovi zmagi so me preplavila enaka čustva kot tedaj, ko sem osvojil Wimbledon. To so izjemni uspehi. Sam sem zmagal na turnirju za veliki slam kot igralec, zdaj sem pomagal Marinu, da spleza na svoj Mount Everest. Ponosen sem nanj, na način, kako igra in nad katerim je navdušen ves svet. Kar je pokazal v zadnjih treh dvobojih, je tenis 22. stoletja. Zadnji dvoboj je odigral, kot da ima v nogah že 20 finalov za veliki slam,« ni skrival navdušenja Zec ter ob tem priznal, da trenerska vloga ni nič kaj lahka. »Ponosen sem tudi nase, saj ni preprosto. V bistvu šele zdaj razumem svoje nekdanje trenerje in bi se jim rad opravičil za vse, kar so morali preživeti z mano,« je ostal zvest sebi Ivanišević, ki je vedno verjel v Čilića.
»Vedel sem, da lahko osvoji turnir za veliki slam, način, kako je do tega prišel, pa je strah zbujajoč. Nihče, ampak res nihče na svetu ne more odigrati deset popolnih nizov zapored. Marinu pa je to uspelo,« je ocenil 42-letni Splitčan, ki je bil v New Yorku prav tako v središču pozornosti kot njegov varovanec, po novem 9. igralec sveta. S slednjim ima zdaj še velike načrte. Medtem ko je za Gorana zmaga v Wimbledonu prišla na koncu kariere, je pač za Marina na nek način to šele začetek, pa četudi bo še ta mesec dopolnil 26 let. »Že zdavnaj sem govoril, da je dovolj dober za top 5, pa so me ljudje le postrani gledali. Zdaj sva jim dokazala, da so se motili, in mislim, da ne bo več zdrsnil iz najboljše deseterice, od tu gre lahko samo še navzgor. Ko igra tako, kot je tu – to je pravi tenis. Njegovo življenje nikdar več ne bo enako, vsekakor pa lahko osvoji še več lovorik za veliki slam,« napoveduje uspešno prihodnost dvojca Ivanišević.
