Za konec smetana dveh velemojstrov

London – Bolj napetega pričakovanja nedeljske velike sklepne predstave Wimbledona 2015 si ni prav lahko predstavljati. Za konec se bosta namreč jutri ob 15. uri za prestižno zmago pomerila vodilni igralec svetovne teniške lestvice, Srb Novak Đoković, ter švicarski zvezdnik in sploh najuspešnejši po številu osvojenih lovorik na turnirjih za grand slam, Roger Federer.

Oba sta včeraj svoji nalogi opravila navidezno brez težav, v treh nizih, vseeno pa sta morala vlogi favoritov potrditi z izjemno zbranim pristopom, natančnimi ter premišljenimi potezami, mirnimi živci in kajpak novo merico izkazanega mojstrstva, značilnega tako za svetovno št. 1 kot tudi »dvojko«.

Tako je Đokovića francoski izzivalec Richard Gasquet silil k trepetanju v uvodnem nizu prav do podaljšane igre, Federer pa je prva dva niza po silovitem boju z domačim adutom in obenem vodilnim otoškim teniškim igralcem Andyjem Murrayem obakrat zaključil z izidom 7:5. Slednjega je sicer s tribun prestižne arene spodbujal škotski rojak Alex Ferguson, vrsto let neprekosljiv strateg na klopi rdečih vragov iz Manchestra, med obiskovalci z nogometnega zemljevida je bil tudi Thierry Henry. Obema omenjenima se je sfižila želja o zmagoslavjih svojih junakov, podobno kot vzhičeni navzoči sta za konec pač glasno zaploskala zmagovalcema.

Za uvod sta na igrišče stopila Đoković in Gasquet, dejansko je uvodni niz napovedoval bolj napeto in tudi daljše nadaljevanje. Boja je bilo konec po 140 minutah, Srb se je četrtič uvrstil v sklepno predstavo na jugu Londona, zdaj se bo podal v lov na svojo tretjo lovoriko, potem ko se je prve veselil junija 2011, druge pa lani. Takrat je – tako kot bo jutri – v finalu igral proti Federerju, predstava petih nizov, dvakrat s podaljšano igro, je ostala v zgodovini zapisana kot ena športnih sladic leta 2014.

»Ključna za končno pot k polfinalni zmagi je bila zbranost v podaljšani igri prvega niza. Če bi se takrat bolje odrezal tekmec, ne vem, če bi zdaj razpredali o mojem četrtem wimbledonskem finalu,« je poudaril srbski as in le odmahnil z roko, češ da bi ga jutri na igrišču lahko ovirala poškodovana rama, saj je med včerajšnjim nastopom dvakrat prosil za oddih in strokovno pomoč: »Ni razloga za preplah. Nared bom za finale.« Jutrišnji bo njegov 17. za grand slam, kajpak bi rad drugič letos užival v govoru zmagovalca, potem ko ga je ta čast doletela pozimi v Melbournu.

Gasquet, wimbledonski polfinalist že pred osmimi leti, ni zmogel prekiniti svojega črnega niza proti vodilnemu igralcu svetovne lestvice: zdaj je v zadnjih desetih dvobojih proti Đokoviću osvojil le en niz. »Pa sem le upal, da bo tokrat drugače. Še v podaljšani igri uvodnega niza je bil sprva izid 2:2, nato pa je bilo v hipu 7:2 za tekmeca. Novak takrat zlepa z žogico ni zgrešil cilja. Zato je tudi št. 1 na svetu …«

A spektaklu v soncu lepega londonskega petka takrat še zdaleč ni odzvonilo. Za večino občinstva je pravzaprav sledil vrhunec: dvoboj sedemkratnega wimbledonskega zmagovalca Federerja in otoškega matadorja Murraya. Navzoči so obujali spomine na poletje 2012, ko sta se tu nazadnje merila v finalu, povrhu kar dvakrat: v klasiki je bil boljši Švicar, v finalni predstavi olimpijskega teniškega turnirja pa Britanec.

Slednji je včeraj upal na skalp velikega tekmeca, čigar igra je sicer letos v Wimledonu izjemno prepričljiva, a britanska želja o domačem finalistu je ostala neuslišana. »Pričakoval sem hud boj, v štirih nizih, morda celo v petih, toda v odločilnih točkah sem bil tokrat res na visoki ravni. Slišal sem navdušene vzklike mojih navijačev, še sam sem pri sebi nekajkrat zavpil,« je dejal izjemni športnik, pred katerim je zdaj 10. wimbledonski finale in že 26. na turnirjih grand slama. Murray je športno priznal poraz, svojo igro ocenil za spodobno, a pritisku končnice vseh treh nizov ni bil kos. Teniški svet pa tako že ploska v pričakovanju velike nedelje: Đoković – Federer!