Za Žemljo čez dva tedna že konec sezone?

Ljubljana – Po dvajsetih zaporednih nastopih za reprezentanco – od leta 2005 ni izpustil niti ene tekme – je Grega Žemlja minuli konec tedna zgolj s klopi spremljal dvoboj Davisovega pokala, v katerem je Slovenija zlahka opravila z Južno Afriko. Zdravstveno stanje mu namreč ni dovoljevalo, da bi igral, vse kaže, da bo v zelo kratkem tudi končal sezono.

Proti Južni Afriki Žemljeva pomoč resda ni bila potrebna, Blaž Kavčič, Blaž Rola in Janez Semrajc so bili za nekaj razredov boljši od tekmecev, a naš prvi lopar preprosto rad igra za reprezentanco, na koncu se je moral zadovoljiti z nagrado ITF za predanost (dobil jo je tudi Marko Tkalec), za nastop pa ni bil nared. Njegovo zdravstveno stanje je čedalje bolj skrb zbujajoče, četudi naj bi bila njegova oblika mononukleoze blažja, ima zdaj težave že več kot devet mesecev, vse skupaj pa prihaja v valovih. Tako je bilo nekaj letošnjih rezultatov zelo dobrih – spomnimo se le 3. kola Wimbledona z zmago nad Grigorjem Dimitrovom ali pa osvojitve challengerja v Portorožu –, a po domačem turnirju, po katerem si je vzel čas za počitek in priprave na ameriško turnejo, je bolezen spet »udarila«. Počutje na igrišču je zelo slabo, če je treba igrati tretji niz, je povsem brez moči, po vsaki daljši točki potrebuje veliko preveč časa, da spet pride do sape, vse skupaj pa že pušča tudi psihične posledice.

»Da, kar močno je 'udarilo na psiho'. Delaš, želiš si rezultate, veš, da si sposoben, pa ti telo enostavno ne dovoli. Zdaj je cel kup frustracij, na igrišču sem veliko bolj živčen, kot sem bil, lomim loparje … To je kar velika težava,« priznava Žemlja, medtem ko je pri pogledu na celotno zadevo realen tudi njegov trener Žiga Janškovec: »Kljub bolezni je Grega dosegal zadovoljive rezultate, je pa ta pustila tudi psihične posledice. Veliko je vložil v to, da bi se dobro počutil, a se ne in to ga je potolklo. Ne uživa več v tenisu in potreboval bo še nekaj časa. Mislim, da v tem trenutku še sam ne ve, kaj je najbolje zanj.«

Tudi Janškovec ne ve, kateri korak bi bil najpametnejši, mu je pa svetoval, naj stisne zobe in skuša na challengerjih osvojiti približno sto točk, s katerimi bi si zagotovil glavni žreb OP Avstralije, potem pa naj si vzame premor. A Žemlja se je odločil drugače, konec tedna bo odpotoval v Azijo, na turnirja ATP v Kuala Lumpur in Tokio, kaj lahko pa bi s tem že končal tudi sezono. »V Aziji se bom odločil, ali bom sploh še kaj nastopal letos. Odvisno pač od počutja, bom videl, kako se bo obnašalo telo. Nič ne morem reči, ne vem, kaj se bo zgodilo …« obupa ne skriva Žemlja, ki je tudi ta teden že opravljal nove preiskave, o bolezni pa se je pogovarjal tudi z Janezom Semrajcem. Slednji se je z mononukleozo boril štiri leta, maja je nameraval končati športno pot, nadaljeval jo je le po golem naključju. Če bi potegnil črto, pa ne bi bil edini teniški igralec, saj je zavoljo tega kariero predčasno zaključil Mario Ančić, Robin Söderling je uradno še ni, a ni igral vse od julija 2011. »Najbolj skrb zbujajoče je, da ne vem, koliko časa bo vse skupaj še trajalo. V pogovoru z Johhnyjem sem našel nekaj podobnosti z mojim primerom, a po osmih, devetih mesecih težav pač ne razmišljaš o tem, da bo to trajalo štiri leta,« pravi Gorenjec.

Zdaj bo očitno sledilo neizogibno: velik padec na lestvici ATP, če ne bo prišlo do nenadnega velikega zasuka na bolje, nekje med 120. in 130. mestom, kar pomeni tudi kvalifikacije uvodnega turnirja za veliki slam v prihodnji sezoni, OP Avstralije. Če se bo zanje sploh odločil. »Že nekaj časa vem, da bo prišlo do tega padca in ta me sam po sebi ne skrbi. Vem namreč, da se bom vrnil na mesta, na katerih sem že bil ali pa še višje, če bom le zdrav in se bom lahko normalno pripravljal,« še pravi Žemlja, ta čas še 77. igralec sveta (julija pa s karierno uvrstitvijo že 43.), ki si bi sicer močno želel nastopiti tudi na Dunaju sredi oktobra, saj ima turnir po lanskem finalu, v katerega se je prebil iz kvalifikacij in v katerem se je pomeril s Juanom Martinom del Porom, v njegovem srcu posebno mesto, a se je bolj ali manj že sprijaznil s tem, da pač ne bo šlo.