Že pred začetkom turnirja je bila zmagovalka

Pariz – Ko igralec oziroma igralka, ki ima v svoji vitrini dva naslova za veliki slam in še kar nekaj manjših lovorik, dobi 1. kolo na turnirju proti veliko manj uveljavljenemu tekmecu (tekmici), je to ponavadi tako rutinska zmaga, da ni vredna večjega proslavljanja, kaj šele solz. A vse drugače je bilo včeraj na Roland Garrosu s Petro Kvitovo.

Čehinja, nekdanja dvakratna zmagovalka Wimbledona in tudi že 2. igralka sveta, je poskrbela za eno najbolj pozitivnih zgodb OP Francije, še preden se je to začelo. V petek je dokončno prikimala, da bo nastopila, saj je sprva vrnitev na teniška igrišča načrtovala za Wimbledon. Tako ji je napovedal zdravnik, ki jo je operiral, potem ko ji je ropar na njenem domu v Prostejovu pred božičem poškodoval roko. »Prav veliko ljudi ni verjelo, da bom še kdaj igrala tenis. Zato sem vesela že, da lahko igram. Svojo največjo bitko sem že dobila, to je bil zares velik izziv. Ostala sem živa, imam vse prste ... Tenis mi je bil odvzet, kar naenkrat nisem mogla delati tega, kar imam rada, zato sem res vesela, da sem tu, moje sanje se uresničujejo. Med kariero sem se nekajkrat borila z motivacijo, spraševala sem se, ali si želim še igrati, ta napad pa je vse skupaj postavil v novo perspektivo,« je pred začetkom turnirja dejala Kvitova, pri kateri je do poškodbe vseh prstov (na vseh vezi, na dveh pa živci) prišlo, ko je rezilo noža umaknila z vratu … Štiriurni operaciji je sledila dolga rehabilitacija, ki pa je bila tako uspešna, da se je lahko Čehinja vrnila na igrišča prej od pričakovanj. Resda njena leva, igralna roka, ki je dolgo ni smela obremenjevati, še nima takšne moči kot prej, a ta se bo že povrnila.

»Nimam pravega občutka, ko držim lopar, sem pa vesela, da mi ni bilo treba spreminjati tehnike ali kaj podobnega,« si je oddahnila Kvitova, katere napadalca še vedno niso našli. Nič čudnega, da je imela težave s spanjem, vse tujce je gledala sumničavo, seveda pa se je spremenil tudi njen pogled na življenje. »Na vse gledam z nekoliko drugačnega vidika, zdaj uživam v vsem. V Parizu je lepo vreme in včasih zgolj opazujem sonce in si rečem: O, kako lepo,« pravi 27-letnica, ki je med rehabilitacijo veliko kolesarila, tekla, igrala namizni tenis in badminton, za ohranjanje tekmovalnosti pa šah s trenerjem Jirijem Vanekom, za lopar pa prvič spet prijela v začetku marca. Včeraj se ji v dvoboju 1. kola z Julio Boserup nikakor ni videlo, da je zadnji dvoboj odigrala novembra lani, za zmago s 6:3, 6:2 je potrebovala zgolj 74 minut, že takoimenovani winner s forehandom v prvi točki je nakazal smer, v katero bo šla partija.

»Mislim, da sem po šestmesečnem premoru igrala dobro, seveda pa danes ni šlo za igro. Že na turnir sem pripotovala kot zmagovalka, sem si pa res želela dobiti prvi dvoboj. To so bile moje sanje, motivacija danes je bila izjemna, saj si res nisem želela izgubiti. Dvoboj je bil vsekakor nekaj posebnega, pomembno pa je tudi, da v roki nisem občutila bolečine. Po prekinitvi zaradi dežja je bil občutek sicer nekoliko nenavaden, a po eni točki je bilo spet vse v najlepšem redu. Zdravniku, ki mi je dal zeleno luč, sem sicer obljubila, da bom takoj odnehala, če bom začutila bolečino,« je še dodala velika zmagovalka, ki je pričakovala, da jo bodo čustva premagala že, ko bo stopila na osrednje pariško igrišče, a je tedaj solze še zadržala, po zadnji točki pa nič več ...