Zmagovalec Toura, nogometaš Milana, čarovnik

Ljubljana – Rafael Nadal se zdi idealna kombinacija velikega šampiona in skromnega, prizemljenega človeka. Zelo veliko zaslug za to si lahko lasti stric Toni Nadal, njegov trener od malih nog, s katerim sta za slovo od Roland Garrosa ustvarila največjo mojstrovino. Po koncu te sezone se bosta namreč v teh vlogah razšla, to pa je bila ena najplodovitejših navez.

»Od prihodnje sezone svojega nečaka ne bom več spremljal na turneji, ampak se bom osredotočil izključno na delovanje akademije,« je februarja presenetil vse, tudi Rafo, Toni, tvorec vseh uspehov in teh res ni bilo malo. V nedeljo sta zaokrožila najpomembnejši opus z zgodovinskim desetim naslovom na Roland Garrosu, 15. za veliki slam, skupno je mlajši Nadal osvojil 73 lovorik, bil št. 1, osvojil je zlato olimpijsko kolajno tako med posamezniki kot med dvojicami, kar pomeni, da je lastnik zlatega slama. Do konca leta je pričakovati, da se bo ta zbirka še povečala, saj igra v tej sezoni spet izjemno, a njuno glavno skupno delo je končano.

»Vse skupaj se je izšlo briljantno,« je kipel od sreče Toni po deseti lovoriki, pri čemer so se mu tudi prireditelji poklonili na svoj način, saj je na slovesnosti predal Rafaelu posebno repliko pokala mušketirjev, na katerem so izpisane letnice njegovih zmag. Toni je brez dvoma najpomembnejša figura nečakove kariere, pri čemer so bili od začetka njegovi prijemi resda malce nenavadni. Ko se je Rafa pridružil skupini otrok, ki jih je treniral, ni imel nikakršnih privilegijev, ravno obratno, veliko tršo roko je uporabljal pri njem. Vedno je moral pospravljati žogice in igrišče, z ničemer nanj ni mogel narediti velikega vtisa, vedno je hotel še več, proslavljanje zmag je bilo prepovedano, da mu ne bi stopilo v glavo ... Hkrati ga je naučil, da se mora na igrišču vesti lepo, da ne bo njegovih najbližjih sram zaradi njega, in da nikakor ne sme nikdar v jezi uničiti loparja, česar se drži še danes. Izjemno je prijazen do navijačev, kar je prav tako stvar domače vzgoje. In seveda, ker je od začetka Rafa igral oba udarca z obema rokama, je Toni udaril po mizi, da tako pač ne more biti, in ugotovil, da bi bilo veliko bolje, če bi sicer po naravi desničar igral z levico, ker bi mu to prineslo veliko prednosti …

Nečak je svojega strica občudoval in mu neizmerno zaupal, s še toliko večjim žarom je sledil njegovim navodilom, ker ga je prepričal, da je šestkratni zmagovalec Toura (ker je bil Miguel Indurain »le« petkratni), da igra za nogometni klub Milan, ki je bil tedaj boljši od Barcelone, da je čarovnik, ki lahko poskrbi, da začne deževati, če si želi, da je teniški dvoboj prekinjen … Dolgo časa mu je Rafa verjel vse, četudi je kasneje uvidel, da nič od tega ne drži, pa je bil trenerski mag, ki je ustvaril pravi stroj. Za nekaj časa ga je ustavil Novak Đoković, a sta skupaj našla izhod tudi iz te krize, Nadal igra spet kot v najboljših časih. »Hvala stricu, ki je z mano od tretjega leta. Veliko sva delala in brez njega gotovo ne bi imel teh deset lovorik,« je ob zadnjem skupnem Roland Garrosu dejal Rafa, ki je v avtobiografiji tudi zapisal: »Toniju dolgujem veliko, a tudi on meni.«

Letos se je ekipi pridružil Carlos Moya, ki bo prihodnjo sezono prevzel trenersko taktirko povsem v svoje roke. Zdi se, da je tudi to vplivalo na Tonijevo odločitev. »Moj odnos z nečakom je še vedno izjemen, v vseh teh letih nisva imela krize. Do 17. leta sem sam odločal o vsem. Potem je prišel Carlos Costa kot njegov zastopnik, vedno bolj vpleten je bil tudi oče in vsak je imel svoje mnenje. Vsako leto sem imel manjšo besedo pri odločanju in v prihodnje je sploh ne bom imel več,« je pojasnil Toni, ki se bo tako posvetil španskemu naraščaju in morda vzgojil novo št. 1 svetovnega tenisa. S. V.