Zmagovalec letošnjega Mastersa Woods je leta 2000 ob svoji rekordni zmagi z 269 udarci (19 pod parom) in s prednostjo 8 udarcev pred drugouvrščenim postavil posebna merila, tako da je 29-letni najboljši igralec na svetu znova favorit v boju za srebrni čajnik Claret Jug. Morda mu bo prineslo kanček sreče tudi dejstvo, da se je Jack Nicklaus znova odločil za slovo. »Vsakič, ko se je poslavljal, mi je šlo dobro,« se je na novinarski konferenci smejalo Woodsu. »Želim si, da bi se ves čas poslavljal. Leta 2000 sem zmagal na prvenstvu PGA v Valhalli, na OP ZDA v Pebble Beachu in tukaj. Letos sem bil najboljši na Mastersu v Augusti. Upam, da bova lahko ponovila izkušnjo. Doslej sva bila uspešna.«
Peščeno igrišče s 14 značilnimi dvojnimi zelenicami je zaradi vetra in vročega poletnega vremena tako trdo in izsušeno, da gre tudi podaljšanje za 140 metrov na 6300 metrov na roke Američanov, katerim poznavalci pripisujejo največ možnosti za zmagovalni ček za 1,1 milijona evrov. »To je že omembe vredna prednost,« je dejal Woods, ki še zdaleč ni tako močan kot leta 2000, ko se je izognil vsem 112 peščenim oviram. Kalifornijec pravi, da je takrat udarjal izvrstno, imel pa je tudi nekaj sreče. Vremenske napovedi so za vse štiri turnirske dneve podobne kot pred petimi leti. Toda zdaj mu tesno dihajo za ovratnik zasledovalci s svetovne lestvice: Fidžijec Vijay Singh (kvota na stavnicah 16:1), Južnoafričan Ernie Els (10:1), rojak Phil Mickelson (18:1) in drugi Južnoafričan Retief Goosen (22:1).
Nicklaus: »Nisem več turnirski igralec«
Igrišče v St. Andrewsu je nekaj posebnega. Ko domače prebivalce vprašajo po arhitektu igrišča, obstaja le en odgovor: »Zgradil ga je ljubi bog.« To je možno verjeti in videti, ko ga primerjajo z ameriškimi vrhunsko oblikovanimi igrišči. Naravno igrišče na zemljišču, ki so ga leta 1552 prvič omenili kot igrišče za golf, se je komaj kaj spremenilo. Trava, pokončni šopi makije kot obroba čistin in peščene ovire s čudnimi imeni, kot so Ginger Beer, Hole Cross out in Corner of Dyke, dajejo prizorišču podobno odličje, kot je lunina pokrajina s kraterji. Toda nobena ni tako spektakularna kot peščena ovira Road-Hole na poti do 17. jamice: do nje je treba s 4 udarci premagati 410 metrov in z dna bunkerja sploh ni možno videti zastavice. »Ključ do uspeha je izkušenost starih lisjakov in ne vihrava zagnanost mladeničev,« je opozoril Nicklaus.