Tiskane izdaje
Ljubljana - Ko je 30. januarja še odigral evroligaško tekmo proti Prokomu in v 21 minutah prispeval 10 točk, je Boris Gorenc še načrtoval kakšno leto, dve košarkarske kariere: ne glede na to, da se je marca zavoljo poškodbe z Unionom Olimpijo sporazumno razšel. Nekaj mesecev rehabilitacije pa vendarle ni obrodilo sadov, vsaj ne v tolikšni meri, kot si je želel, zato je nekdanji reprezentant vendarle sklenil potegniti črto pod kariero. Zdaj, pravi, naj bi v nekaj mesecih, morda še pred božičem zastavil novo poklicno pot, saj pravi, da po 20 letih kariere košarkarskega znanja ne želi enostavno zavreči. Eden od izzivov so tudi ZDA.
»Četudi sem se trudil, kolena nisem več mogel spraviti niti približno do prejšnjega stanja. Potem je bila tu še tetiva, ki se mi je vnela vsakič, ko sem začel z intenzivnejšimi treningi: prvega sem opravil normalno, potem pa skoraj nisem mogel vstati iz postelje. Ker se to vleče že dve leti, mi je postalo jasno, da ne bom več prišel do stopnje, ko bi lahko igral na ravni, ki jo imam za minimalen izziv. Zato sem se odločil, da končam kariero in se raje lotim česa drugega,« pojasni nekdanji slovenski reprezentant, drugi za Mariom Kraljevićem po številu nastopov v izbrani vrsti (67) in tretji strelec na slovenski večni lestvici (620). Ki je, mimogrede, v zadnjih 18 letih igral za kar enajst evropskih moštev, med njimi Olympiakos, Sieno, Pau-Orthez in v zadnji sezoni vnovič tudi za Olimpijo.
»Ker sem se odločil za konec igralske poti, še ne pomeni, da imam druge načrte. Brezglavo se ne bom podal v nič, nekaj tednov ali mesecev si bom zato vzel za premislek, možnosti pa je veliko. Lahko bi bil trener, menedžer, tudi ameriško košarkarsko tržišče me je vedno vleklo. Tam imam dovolj znancev, tudi za družino denimo selitev ne bi bila šok, saj vsi otroci govorijo angleško, tudi stanovanje imam tam,« o vključevanju v slovensko košarkarsko sceno ne razmišlja. Kot pravi, tu ne vidi izziva. »Manjše sredine me ne zanimajo, nočem pa, da se me razume narobe in da bo zato kdo užaljen. Sem le toliko ambiciozen, da me po 20 letih igranja zanima le sodelovanje v evropskih projektih oziroma vsaj na visoki ravni. Če mi to ne bo uspelo, bom raje povsem zaključil s košarko v svojem življenju,« pravi.
Sam pač ocenjuje, da slovenska scena še ni dovolj urejena, zlasti kritičen je do Košarkarske zveze Slovenije in njenega kadrovanja v članski selekciji. »Zdi se mi absurdno, kaj pri KZS počnejo z reprezentanco, ki za svojo kakovost še vedno dosega podpovprečne rezultate. Že dobra tri leta imamo krasen rod, ki bo lahko igral še pet let in če ne bomo kmalu česa osvojili, bo vse skupaj ena velika žalost. Doslej izbrani trenerji so bili absurdni, upam, da bodo zdaj pogledali prek meje in pripeljali kakšnega tujega strokovnjaka, ki bo znal voditi moštvo, saj fantje niso prav nič krivi za takšno situacijo. Edino, pri čemer smo naredili korak naprej, je, da ne igramo več kvalifikacij, a to je ob kakovosti, ki jo imamo, daleč premalo,« trdi Gorenc.
Iz tiskane izdaje.
