Tiskane izdaje
Melbourne – Pred dvema letoma je Vlado Čermak sila zadovoljen zapuščal 11. plavalno SP v Montrealu. Nekaj mesecev prej je namreč prevzel vlogo selektorja in se že s svojega prvega tekmovanja v tej vlogi s svetovno konkurenco vračal s spoznanjem o rekordnih petih slovenskih finalnih nastopih. Tudi včeraj v Avstraliji ni kazal kislega obraza, niti ni prižigal zvonca za alarm. Toda slovenska reprezentanca je to pot zbrala tri finalne uvrstitve manj …
Kako bi ocenili slovenski učinek na največji plavalni tekmi pred naslednjimi olimpijskimi igrami?
Zdaj, ko sem potegnil črto pod enim tednom predstav v 50-metrskem bazenu, mi ni težko priznati: zadovoljen sem. Najbolj zato, ker so prav vsi naši udeleženci uresničili željo vodstva o uvrstitvah med 16 na svetu. Dva med njimi sta se prebila v finale, v beležnici sem zapisal devet državnih rekordov. In nenazadnje niti zaostanki za kolajnami niti nekaterih za želenimi uvrstitvami v finale niso prehudi. Ob najhujši konkurenci doslej pa si preprosto moramo biti na jasnem, da vsi preprosto ne morejo blesteti.
Toda slaba izida Matjaža Markiča in Emila Tahiroviča, precej slabša od njunih sposobnosti in tudi prijavljenih časov za to SP, sta le boleča, kajne?
Tu ni kaj skrivati. Če nekdo pride na prvenstvo s časom, ki ne obeta le finala, temveč celo konkurenčen boj za kolajno, je ob takšnem razpletu seveda razočaran. Toda tako porazno spet ni, saj se vračata domov s 14. ali 15. mestom. Res pa je, da bo temeljita analiza z njunim trenerjem pokazala, zakaj nista bila hitrejša.
Več o pogovoru preberite v tiskanem Delu.
