Tiskane izdaje
Če bi Barcelona in Manchester United finale odigrala na pet dobljenih tekem, bi - ocenjujem - Fergusonovo desetletje grajeno moštvo dobilo najmanj tri. To drzno prognozo potrjuje tudi Guardiolova skromna izjava po finalu: »Slab dan nasprotnika, ki se zgodi tudi najboljšemu na svetu.« Od Mourinha je gotovo ne bi slišali.
V eni sami tekmi pa je Pep Guardiola lahko do perfekcije izpeljal genialno zamisel, s katero je otoškemu moštvu spodrezal krila. Tandemu srednjih branilcev Vidić-Ferdinand, ki slovi kot nesporno najboljši v Evropi, je odvzel sleherno vlogo. Pač, oba bi teoretično lahko »igrala«, a kot je znano, sta v tej domeni zelo povprečna. Znamenitih »nebeških« skokov in »razbijaških« posredovanj v kazenskem prostoru niti teoretično nista mogla uveljaviti, ker sta se Barcelonina napadalca Henry in Eto'o dosledno zadrževala le na krilnih položajih, v sredini pa je senzacionalno tokrat deloval veliki argentinski virtuoz Lionel Messi. Guardiola je s takšno razporeditvijo ubil več muh na en mah, njena ključna posledica pa je bila ta, da je Barcelona za igro dobila prednost igralca več. Ali niste tudi vi dobili občutka, kot da je bilo Manchestrovih igralcev manj?
Otoška šablona - kljub globalizaciji, ki ji je pot utiral tudi eden najbolj nepredvidljivih igralcev vseh časov Cantona - logično ni premogla odgovora na presenetljiv razpored tria Henry-Messi-Eto'o. Edina opcija je bil nepredvidljivi Ronaldo, ki pa je po samo dveh poskusih obupal že pred deseto minuto. In kakšen paradoks na koncu: nebeškim skakalcem je gol z glavo zabil 169 cm visoki Messi.
Za sir Alexa, ki ga eni obožujejo, drugi pa imajo za škotskega kmetavza iz Busbyjeve šole, se ob eni redkih velikih izgubljenih bitk ne bo veliko spremenilo. Barceloninega navdiha in improvizacije se ne da kopirati. Pep Guardiola pa ima še veliko rezerve, saj je za zdaj opravil šele minimalno selekcijo.
