Trije »Jugoslovani« med osmerico Pariza

Pariz – Nekdanja Jugoslavija je bila tudi v svetovnem merilu športna velesila. O tem nikoli ni bilo dvoma. Predvsem žoga vseh velikosti je bila med neštetimi naravnimi talenti vedno inspiracija številnih magičnih trenutkov. S tega vidika letošnji Roland Garros, kjer so se Mario Ančić, Ivan Ljubičić in Novak Djoković zavihteli med najboljšo osmerico, sodi med tiste velike dogodke, na katerih »jugonostalgiki« obujajo spomine na dobre stare čase, ko so Srbi, Slovenci, Bosanci, Hrvati, Makedonci in Črnogorci zabijali koše in gole ter v en glas peli »Hej, Slovani!«.

Od našega poročevalca

V obeh posamičnih konkurencah letošnjega drugega turnirja za grand slam je namreč nastopalo kar petnajst igralcev in igralk ranjke SFRJ – osem Hrvatov (Mario Ančić, Ivan Ljubičić, Ivo Karlović, Saša Tuksar, Roko Karanušić, Karolina Šprem, Ivana Lisjak in Jelena Kostanić), šest predstavnikov Srbije in Črne gore (Novak Djoković, Janko Tipsarević, Ilija Bozoljac, Boris Pašanski, Ana Ivanović, Jelena Janković) in Slovenka Katarina Srebotnik. To je tako številčna zasedba, ki se je ne bi sramovali niti Španci, Francozi, Američani ...

In trije izmed njih so se v moškem turnirju zavihteli med najboljšo osmerico. Hrvati so kljub najbogatejši teniški tradiciji izmed vseh nekdanjih jugoslovanskih republik ponosni, da imajo po zaslugi Ančića in Ljubičića sploh prvič v zgodovini dva predstavnika v četrtfinalu turnirja za grand slam. Mejnik pa je postavil tudi Novak Djoković, ki je na seznamu srbskih četrtfinalistov po skoraj dveh desetletjih nasledil Slobodana Živojinovića.

Ljubičića, na lestvici ATP trenutno najvišje uvrščenega »Jugoslovana«, so kar nekoliko razburila vprašanja v slogu: Ivan, od kdaj pa ti tako dobro igraš na pesku? »Nikoli nisem rekel, da ne znam igrati na pesku. Nenazadnje sem do svojega petnajstega leta igral izključno na tej podlagi. Poleg tega sem bil že vsaj četrtfinalist vseh treh peščenih turnirjev serije Masters. Zaradi tega me moja uvrstitev med najboljšo osmerico Roland Garrosa sploh ne preseneča. Glede na to, da sem četrti igralec sveta, mislim, da sem tudi spadam,« je samozavesten Hrvat, ki do letošnje sezone na štirih največjih turnirjih nikoli ni prodrl dlje kot do tretjega kola, v Parizu pa si je po Melbournu zagotovil že drugi zaporedni četrtfinale, v katerem se bo pomeril s Francozom Julienom Benneteaujem.

Resnično presenečenje je Novak Djoković. Za razliko od Ljubičića, ki so mu kolegi iz njegovega dela turnirske razpredelnice zmetali vse nosilce in ima tako rekoč prosto pot do polfinala, devetnajstletni Beograjčan po tekočem traku premaguje favorizirane tekmece. Po Gonzalezu in Haasu je padel še temnopolti Francoz Gael Monfils, ki ga je James Blake razglasil za trenutno največjega teniškega atleta. »To je zame res fantastičen dosežek. V preteklosti sem bil že nekajkrat blizu zmagam proti velikim igralcem, pa se je vedno nekje zataknilo. Ampak vedel sem, da se enkrat enostavno mora vse ujeti,« se glasi močno skrajšana Djokovićeva izjava. Ko »Noletu« postaviš vprašanje, se namreč ne ustavi. In pri tem ves čas ve, kaj govori in niti za trenutek ne izgubi rdeče niti. Kaj ni bila retorika vedno ena izmed močnejših srbskih orožij? Zanimivo ga bo videti, kako se bo jutri odrezal proti Rafaelu Nadalu, ki je v svojem četrtem poskusu končno strl Lleytona Hewitta. To je po skoraj treh letih prvi Avstralčev poraz proti španskemu tekmecu, saj je od odprtega prvenstva ZDA namreč nanizal kar trinajst zaporednih zmag proti igralcem z Iberskega polotoka. »Mislim, da sem tokrat odigral najboljšo partijo letošnjega turnirja. Predvsem prvi niz je bil skoraj popoln,« je zadovoljen Nadal, ki s svojim simpatičnim neznanjem angleščine vedno znova zabava mednarodno novinarsko druščino.

Martino čaka težko delo

Glede na to, da Martino Hingis zanima izključno pokal Suzanne Lenglen, se ji ta teden obeta nekaj zelo težkega dela. Prvi resnejši preizkus je bila že partija osmine finala proti Shahar Peer. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če njuna partija v nedeljo ne bi bila prekinjena zaradi mraka. »Prekinitev je prišla kot naročena. Shahar je bila v naletu in z odlično igro je dobila drugi niz. Naslednje jutro sem na igrišče prišla povsem sveža in brez večjih težav zmagala,« priznava »Swiss Miss«, ki jo že danes čaka precej težja naloga. Igrala bo namreč proti Kim Clijsters, eni izmed redkih tekmic, ki jih v svojem drugem teniškem življenju še ni premagala. »No, že v Melbournu sva v četrtfinalu odigrali zelo tesno partijo. Ampak od takrat sem svojo igro dvignila na precej višjo raven. V Avstraliji sem bila vesela, ko sem dobila tekmo prvega kola. Tukaj pa bi bila razočarana, če se ne bi uvrstila vsaj v četrtfinale. Tekme na pesku so telesno sicer precej bolj naporne, sočasno pa je za izvedbo udarca na voljo nekoliko več časa. In prav v tem vidim svojo prednost v dvoboju s Kim,« o najbolj zanimivi partiji četrtfinala ženskega turnirja razmišlja Švicarka.

Preberite v torkovi tiskani izdaji Dela.