V Evropo s hrvaškim receptom

Ljubljana - Veliko evrov, odlični tujci in zopet močna ter spoštovana reprezentanca. S tako popotnico je šel v novo leto srbski nogomet, ki je pokazal nekaj obrisov preporoda, potem ko se je že zdelo, da se ne bo izvlekel iz krempljev nogometnega mešetarjenja in kriminala, tako značilnega za balkanski del nekdanje Jugoslavije.

Že vrsto let je z uspehi, predvsem v ustvarjanju zvezdnikov, vodil zagrebški Dinamo, toda v beograjskem Partizanu je očitno dobil enakovrednega tekmeca. Zadnja odmevna prestopa, 21-letnega Zorana Tošića in 17-letnega Adema Ljajića, k Manchester Unitedu sta močno odjeknila na evropski sceni. Črno-beli naj bi »pokasirali« kar 17 milijonov evrov, pri čemer bo levonogi Tošić že takoj na voljo Alexu Fergusonu, medtem ko bo Kaka iz Novega Pazarja, kot pravijo Ljajiću, še leto dni član moštva s Topčiderja.

Partizan je z njuno prodajo spet zasenčil velikega mestnega tekmeca in soseda Crveno zvezdo. V ustroju in filozofiji so črno-beli svetlobna leta pred v Evropi uglednejšo in uspešnejšo Crveno zvezdo, ki zaostaja tudi v prvenstvu. Rdeče-beli imajo pod patronatom najbogatejšega Srba Zorana Miškovića (uradno je predsednik ameriški poslovnež srbskega rodu Dan Tana) v primerjavi s tekmeci še vedno večjo vojsko navijačev in sloves, toda nikakor ne morejo uspešno povezati rezultatov in organizacijskega ustroja. Velika Partizanova prednost je vadbeni center Teleoptik, kjer v izjemno kakovostnih razmerah delujejo vse selekcije. Ta ob ambicioznih in mladih vodstvenih kadrih preveša jeziček na tehtnici na Partizanovo stran, medtem ko denar ni prednost enega ali drugega. Letni proračun obeh klubov se suka med 10 in 12 milijoni evrov, pri čemer Crveno zvezdo za seboj vleče uradnih - neuradno pa precej več - 16 milijonov evrov dolgov. Najvišja letna plača je približno 300.000 evrov neto.

Čeprav srbski nogomet po infrastrukturi ne kaže lepših časov, mu je v zadnjem obdobju uspelo vzgojiti vrsto upov, ki so že ali še bodo člani uglednih evropskih klubov. Veliko zaslug za preboj mladih pa pripisujejo tudi nekaterim tujcem, ki so v glavnem Afričani ali Brazilci. Partizanovi, med katerimi izstopa Portugalec Almami Samori da Silva Moreira, so najboljši v moštvu, odslej pa jim bo družbo delal še silno zanimivi Brazilec Washington da Silva, ki je prišel iz Makedonije. Triindvajsetletni napadalec je visok kar 203 cm. Temnopolti igralci, ki so sicer mnogokrat žrtve rasističnih napadov, so hkrati tudi zelo priljubljeni v Srbiji. V šali pravijo, da obožujejo sarmo, medtem ko je »rakija« strup.

Veter v jadra je dodala še reprezentanca, ki pod taktirko izkušenega Radomirja Antića v svoji kvalifikacijski skupini celo vodi pred Francozi, Romuni. »Z Antićem gremo v Južno Afriko. On je zgradil ekipo, ki igra odlično,« je navdušen zvezni igralec Genoe Boško Janković. Nekdanjemu trenerju madridskega Atletica, Barcelone in Reala Madrida pripisujejo motivacijske sposobnosti, saj je znal prebuditi zaspane zvezdnike in dati priložnost mlajšemu rodu, ki se s svojo agresivnostjo in hitrostjo odlično dopolnjuje z veterani. Ugleda si Srbija še ni povsem povrnila, toda odlične predstave Nemanje Vidića za Manchester United, Dejana Stankovića za Inter, Milana Krasića za moskovski CSKA, Nikole Žigića za Santander in drugih legionarjev iz tekme v tekmo dvigujejo ceno mlajšim, ki v Evropi že prehitevajo zahodne sosede.

»Po zaslugi hrvaškega recepta. Naši izseljenci, nogometaši, agenti in vsi drugi, ki v Evropi tako ali drugače uživajo ugled, ne skoparijo s hvalo in na vsakem koraku predstavljajo naše najboljše fante. Pri tem tudi pretiravamo in napihujemo zanimanja klubov. Nazadnje to vselej vžge,« razlaga formulo, ki zažiga v Evropi, eden od glasnikov srbske kakovosti.


Iz NeDela