V krop namesto tople vode

Adelboden 2007 kljub veleslalomskemu preblisku Aleša Gorze ni spremenil bistvenega vprašanja, kaj se dogaja s sedanjim sicer nadarjenim rodom slovenskih smučarjev, da tako zelo zaostaja za prejšnjimi rodovi in velikimi pričakovanji, ki jih lepo kaže še vedno kar zajeten kup javnega in sponzorskega denarja?

Zelo zanimivo je, da sedanji rod po svoji izgubljenosti in nezmožnosti, da bi izkoristil potenciale, močno spominja na tistega z začetka devetdesetih, ki sta mu pripadala tudi glavna »arhitekta« smučarske sedanjosti, direktor alpskih reprezentanc Klemen Bergant in šef moške ekipe Urban Planinšek. Edina izjema tistega rodu je bil Tomaž Čižman, ki je imel kljub krizi slovenske smučarije po slovesu Bojana Križaja vendarle lepo kariero v svetovnem pokalu in med ameriškimi profesionalci. Zato pa sta bila veliko razočaranje nosilca mladinskih kolajn Robert Žan in Sašo Robič, katerih karieri sta v tej praznini in ob slabem vodenju stroke povsem zvodeneli. Ko je to zapuščino trenerja Jožeta Šparovca prevzel Matjaž Kranjc, je kmalu sprevidel, da jo je najbolje razpustiti in začeti znova. Tedaj je vse sile načrtno usmeril v vzgojo mladega rodu na čelu z Mitjo Kuncem in Juretom Koširjem, ki sta samo čakala na tako priložnost.

Bi bil podobno radikalen prijem rešitev tudi za sedanjo krizo? Tega si ne upamo trditi. Ta rod slovenskih smučarjev je zelo nadarjen, imel pa je to smolo, da so ga namesto v toplo vodo vrgli kar v krop, kar ga je grdo zaznamovalo. Škoda, tega res ni bilo treba. Mitja Kunc in Jure Košir sta bila leta 2002 še vedno med najboljšimi slalomisti sveta, tudi Drago Grubelnik in Rene Mlekuž nista bila daleč.

Več preberite v torkovi tiskani izdaji Dela...