V Ljubljani košarka, v Mariboru nogomet ...

V Ljubljani košarka, v Mariboru nogomet, v Celju rokomet, na Jesenicah hokej, v Planici poleti. To naj bi bila najnovejša zapoved aktualne politične oblasti v zvezi s centri ali nosilci vrhunske športne kakovosti. Uradnih potrdil novega-starega zemljevida športnih vrednosti na Slovenskem sicer ni, športni navijači pa o njem že ognjevito kibicirajo. Jasno, eni aplavdirajo, drugi srdito protestirajo.

Znamenj, da so karte že razdeljene, je kar nekaj: izbirajo načrte za novo trdnjavo – zunaj Tivolija – košarkarjev Uniona Olimpije, korak naprej je idejna zasnova v zvezi s preobrazbo vijoličnega Ljudskega vrta v Ring, v Celju je podjetni župan Šrot s selitvijo iz Golovca v Zlatorog rahlo prehitel preporoditelje, ki so se doslej tudi navduševali nad edinim »evropskim« slovenskim klubskim moštvom, na Jesenicah je domoljubni »udarni« poslanec Rupar s sanacijo obubožanih železarjev prav tako nekoliko prehitel dogodke, v Planici pa je tik pred veliko tekmo v poletih prav tako že čutiti zavzetje velikanke in idilične okolice, ki so jo cekajevci nekoč lahkoverno prepustili domačim kurjim tatovom.

Koordinacijo dobroobveščeni pripisujejo šolskemu ministru, ki je pristojen tudi za šport, Milanu Zveru. V soboto zvečer ga zaradi uradnega obiska v Argentini ni bilo na rokometni tekmi leta v Celju, a tudi če bi bil priča najhujšemu polomu pivovarjev v zadnjih letih, zanesljivo ne bi potrdil, da je osebno v ozadju prizadevanj za tako konkretno ureditev kritičnih športnih razmer, ampak da gre pravzaprav za nekak naravni potek športnih dogodkov. V zvezi s košarko je nekaj že povedal: da se je na štartu, ko je vse kazalo, da bo za rokometom in nogometom umrla še ljubljanska košarka, angažiral le kot zapriseženi navijač Olimpije, nadaljevanje pa prepustil tistim z novci – sponzorjem iz vrst energetskih gigantov, ki pa kot kaže težko sledijo s pet milijonov evrov ovrednotenim Sagadinovem projektu nove velike Olimpije. Ljubljana je res veliko prej kot nogometno košarkarsko mesto, toda minister-navijač mora kljub vsemu računati na to, da ga bo že ob prvi priložnosti nogometna sekcija Green Dragons pošteno izžvižgala. Res pa je, da je – teoretično – teh možnosti razmeroma malo: ker v Ljubljani ni več štadiona za prave tekme. Niti na Kodeljevem, v katerega okvir sodijo tudi Fužine, mu ne bodo ploskali, kajti poseg v Tivoli je povezan s tako krepkim izničevanjem enakih štartnih možnosti, da bi dosedanji derbi Slovan – Olimpija utegnil povsem zbledeti. Kot oster kritik razmer v športu bi se temu nekorektnemu razvrednotenju zdrave športne konkurence odločno postavil po robu. Če ne bi vedel, da je Olimpijin slamnati tekmec le umetna tvorba, ki je nastala čisto po naključju: ker sta direktor kluba in močan sponzor skupaj lovila ribe ter nato omrežila še nekatere zajedalce davkoplačevalcev.

Zdi se mi, da se med vsemi »pooblaščenimi« najtežja preizkušnja obeta najmočnejšemu – nekdanjemu evropskemu prvaku Celju PL. Tekma z bogatim španskim Realom (osem milijonov evrov proračuna) je potrdila, da z dvema milijonoma evrov v ligi prvakov ne bo več mogoče biti konkurenčen. Milana Kučana sicer ni več na celjske tekme (kakšen paradoks, bil pa je Jelko Kacin in bližnja nova posavska veljaka Andrej Vizjak in Andrijana Starina Kosem), toda sponzorjev z druge strani Trojan – vključno z Igorjem Bavčarjem – ni. Dobri stari idealist Tone Turnšek se tolaži z že preverjeno resnico, da v športu še zdaleč ni vse v denarju. Toda vmes so nove realitete, ki jih sijajno obvladuje njegov naslednik Boško Šrot. Njegov scenarij za novo zmagovito vojno je že spisan: eni bodo dobili, drugi izgubili.

Preberite v torkovi tiskani izdaji dela.