Vesel je, da ni več čakanja

Se spomnite epskega finala v Wimbledonu leta 1990, ko je Stefan Edberg v petih nizih premagal velikega tekmeca Borisa Beckerja? Pa legendarnih zmag na OP ZDA v letih 1991 in 1992, ko je ugnal ljubljenca domačega občinstva Jima Courierja in Peta Samprasa? Znamenit je bil tudi finale OP Avstralije leta 1987, ko je 21-letni švedski zvezdnik v maratonskem dvoboju na travi premagal Pata Casha.

Navijači »gentlemana v svetu tenisa« pa se nekoliko manj radi spominjajo edinega finala OP Francije, ko ga je leta 1988 v petih nizih premagal 17-letni Michael Chang. Zdaj 40-letni Edberg je minuli konec tedna v vlogi ambasadorja tenisa obiskal Slovenijo in v ljubljanskem BTC odigral ekshibicijski nastop, na katerem so sodelovali tudi slovenski državni prvak Blaž Kavčič, kapetanka ženske reprezentance v pokalu Fed Mima Jauševec ter igralki Tina Križan in Maja Matevžič.

Edberg, ki je slovel po enoročnem backhandu in izletih na mrežo, je med letoma 1983 in 1996 v posamični konkurenci osvojil 42 turnirjev, od tega šest za veliki slam (po dvakrat OP ZDA, Wimbledon in OP Avstralije). Sedemkrat je nastopil v finalu Davisovega pokala in se štirikrat veselil zmage. Na OI v Seulu je leta 1988 osvojil bronasto kolajno. Kar 72 tednov je bil na vrhu lestvice ATP in poleg Johna McEnroeja je edini igralec, ki je bil vodilni v posamični konkurenci in med dvojicami.

V karieri je na turnirjih zaslužil prek 20 milijonov dolarjev, zdaj pa se je posvetil družinskemu življenju. Z ženo Annete Olsen ter otrokoma, 9-letno Emilie Victorio in 12-letnim Christopherjem, so se pred petimi leti iz živahnega Londona preselili na mirno švedsko podeželje.

Ali karkoli obžalujete, če se po 10 letih ozrete na kariero? Bi zamenjali en naslov iz New Yorka, Melbourna in Wimbledona za pariškega, ki ga nikdar niste osvojili?

Če bi se to dalo, bi zanj dal drugega v Avstraliji in drugega v ZDA. Sicer pa sem imel uspešno kariero. Lahko bi bilo bolje, pa tudi veliko slabše. Žal nisem osvojil OP Francije, čeprav sem imel lepo priložnost. Ampak to ni bil konec sveta.

Kaj je prva stvar, ki vam pade na pamet iz igralskih let?

Težko vprašanje. Verjetno to, da sem bil dvakrat zapored številka ena ob koncu sezone. Tu so tudi zmage na turnirjih za veliki slam, prvi nastop v Stockholmu, uspehi v Davisovem pokalu ... Hvaležen sem, ker sem lahko užival v svojem poklicu in ob tem tudi dobro zaslužil.

Kateri dvoboj bi označili za največjega?

Odločil bi se za finale OP ZDA leta 1991, ko sem na dvoboju s Courierjem igral najboljši tenis v življenju. Takrat sem bil najbližje popolnosti.

Veljali ste za uglajenega igralca, ki ga nič ne vrže s tira. Na igrišču ste le redko pokazali čustva. Zakaj?

Po naravi sem zelo miren, težko se vznemirim. Na igriščih je bilo veliko čustev, vendar sem jih tiščal v sebi. Morda bi bilo res bolje, če bi kdaj spustil jezo iz sebe.

John McEnroe je nekoč dejal, da ste katastrofa za tenis, ker ste dolgočasni in hladni kot ledena gora. Kako to komentirate?

Da je igra zanimiva, potrebuješ dva različna igralca – »dobrega« in »slabega« dečka. Jaz sem se odločil za vlogo prvega.

Kdo je bil vaš najljubši tekmec?

Seveda tisti, katerega sem premagal. Šalim se! Težko je izbrati enega. Boris Becker je bil velik tekmec. Vzemirljivo je bilo igrati z Jimom Connorsom in Ivanom Lendlom. Spominjam se tudi, ko sem pri 17 letih stal na igrišču in je bil na drugi strani McEnroe. Nisem mogel verjeti semaforju, na katerem je pisalo Edberg in McEnroe.

Kdo je za vas največji igralec vseh časov?

Igral sem z mnogimi velikimi igralci, toda najbolj mi je bil všeč Pete Sampras.

Ga lahko Roger Federer nasledi?

Je na najboljši poti. Njegova serija se v teh časih, ko je konkurenca tako močna, zdi skoraj neverjetna.

V zadnjem času je švedski tenis v krizi. Čemu?

Nastala je nekakšna praznina. Pogovarjal sem se z nekaterimi ljudmi, ki niso preveč optimistični. V mnogih državah zdaj bolj načrtno delajo, še posebej v vzhodni Evropi in Južni Ameriki.

Ste razmišljali, da bi prevzeli vodenje reprezentance v Davisovem pokalu?

Ne, ker vem, koliko truda je treba v to vložiti. Toliko časa nisem pripravljen posvetiti tenisu.

Petkrat ste prejeli letno nagrado ATP za športno obnašanje. Vam laska, ker so nagrado poimenovali po vas?

Imam mešane občutke. Ponavadi te nagrade poimenujejo po ljudeh, ko so zelo stari ali pa so že umrli, jaz pa sem še precej mlad. Včasih mi je kar malce nerodno, čeprav je to velika čast. Nekega dne pa bi prav rad izročil »svojo« nagrado.

Ali podpirate ogled počasnih posnetkov pri sumljivih odločitvah?

Po naravi sem tradicionalist in ne preveč dovzeten za spremembe. Tudi v naših časih so poskušali z novostmi, med drugim z glasbo ob prekinitvah, a se ni prijelo. V tem primeru pa bi naredil izjemo. Včasih lahko sodniška napaka res spremeni vse. Da, zakaj pa ne?

Ste kdaj pomislili na vrnitev?

Niti ne. Telesno bi lahko igral še pet ali šest let, toda duševno nisem več mogel zdržati. Ponavadi sem se zjutraj zbudil vesel, ker imam dvoboj, proti koncu pa sem bil najbolj vesel, ko sem imel prost dan. Takrat sem se zavedel, da je čas za slovo.

Zakaj vam ni šlo najbolje na pesku?

Imel sem slabši forehand in nisem bil dovolj potrpežljiv za igro na osnovni črti. Z nekaj spremembami bi lahko bil boljši.

Kakšen tenis pa vam je najbolj všečen?

Mislim, da so dvoboji na pesku v zadnjih 20 letih postali veliko bolj atraktivni. Ne maram pa tenisa v dvoranah.

Nekoč ste dejali, da je ženski tenis dolgočasen in predrag. Še vedno mislite tako?

Nisem prepričan, da sem res to rekel. Če pa sem, zdaj umikam besede. Ženski tenis je zelo napredoval. Včasih si imel dve igralki, za njima pa velik prepad, zdaj tega ni več. O nagradah pa naj odloča trg.

Kaj je za vas temna stran profesionalnega tenisa?

Najbolj me je motilo čakanje. Čakanje in čakanje. Ponavadi v slačilnici pred dvobojem. To je bilo zares mučno, minute se vlečejo kot ure. Kot eden glavnih igralcev ne moreš kar tako med ljudi. Če pogledam nazaj, bi v vsem tem času lahko naredil marsikaj bolj koristnega. Večne dileme – spet dež, ali naj grem jest? Naj počakam? Brrr.

Katega država vam je bila najbolj pri srcu?

Avstralija, posebej pozimi, ko je bilo tam poletje. Prijazni ljudje, lepo vreme ...

Kakšni so vaši vtisi o Sloveniji?

Kar nerodno mi je reči, da sem prvič tu. O vaši deželi ne vem veliko. Z letala sem videl gore, morda pridem v kratkem smučat. Zdaj vsaj vem, kje je to.


Preberite v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela.