Tiskane izdaje
Jesenice - Gre pač za športno inštitucijo v slovenskem prostoru s kar 30 šampionskimi lovorikami in kopico igralcev, ki so v širnem svetu predstavljali priznano šolo iz »Kurje vasi«.
In zdaj? Pogled na lestvico odprtega avstrijskega prvenstva razkrije zadnje mesto Acronija Jesenic, novih pokroviteljev po silnih dolgovih prejšnjih sezon ni na plano, tudi predvidoma udarni aduti moštva igrajo daleč od želja in sposobnosti. Vratar Boris Tortunov, poletna okrepitev iz Rusije, je na izhodnih vratih, trener Ildar Rahmatulin in športni direktor Zvone Šuvak pa v teh mučnih dneh poskušata ohraniti mirno kri …
Zadnje mesto »železarjev« ni presenetljivo, saj so se še sredi poletnih mesecev prebijali skozi dnevno naraščajoče dolgove, komaj skrpali moštvo in ugibali o usodi dvorane v Podmežakli, ki že dolgo kliče po obnovi, začetek te pa je dočakala le nekaj tednov pred štartom nove tekmovalne sezone.
Pa vendarle – vse našteto je povsem jasno, toda zmaga jeseniškega moštva v poletni hokejski ligi ter dolgo pričakovana vrnitev na vzhodnoevropski slog po nizu ponesrečenih severnoameriških spletnih nakupov sta poskrbeli za zvrhan koš optimizma. Realna razmerja moči na ledenih ploskvah v boju za avstrijske točke pa danes kažejo drugačno podobo, četudi vsaj tri spoznanja okrog igre slovenskih prvakov držijo kot pribita: v vratih ni čarovnika, udarni napad (Makrov-Troščinski-Razingar) ni nevaren, v obrambni tretjini pa je vse preveč napak, zmede in nezbranosti.
»Verjemite, zmaga na blejskem turnirju me ni zapeljala pri pričakovanjih. Tri točke v sedmih kolih ta čas pač kažejo realno podobo naše moči – na tujem bomo s to pomlajeno ekipo težko zmagovali, doma smo bili slabši od favorizirane Vienne kot tudi nazadnje od VSV, vodilnega moštva na lestvici. Seveda pa opažam rezerve in vsaj zaenkrat lahko ocenim, da se Tortunov v vratih ni izkazal za okrepitev moštva, več pričakujemo od prvega napada, razočarali pa so tudi nekateri mlajši. Če bomo le našli nova sredstva, bomo moštvo poskusili okrepiti, v prihajajočih zahtevnih tekmah pa bi rad videl ambicioznejši pristop. Nihče ne zahteva točk v petek v Linzu ali nato dva dni pozneje doma proti KAC, toda moštvo mora igrati živahneje,« nam je včeraj, dan po novem porazu, odkrito dejal Zvone Šuvak.
Prav navzočnost nekdanjega reprezentanta in sploh najučinkovitejšega hokejskega strelca doslej na Slovenskem ponuja številnim privržencem jeseniškega moštva upanje o svetlejši prihodnosti, saj je končno v pisarno vstopil avtoritativni in po vsem doživetem v hokeju merodajni mož – od začetka devetdesetih in bratov Romana in Franca Smoleja takšnega na Jesenicah ni bilo!
Toda po vseh naštetih spodrsljajih sedanjega moštva gre prst odgovornosti usmeriti tudi na strokovni štab. Ildar Rahmatulin je nekoč že moral predčasno iz Olimpijine slačilnice, toda takrat se je zataknilo zlasti pri jezikovni oviri s severnoameriškim jedrom moštva, zdaj takšnih zapletov ni.
Šuvak sicer trenerju s pomočnikoma Dejanom Varlom in Darkom Prusnikom še naprej zaupa in vsaj v kratkem ne gre verjeti v menjavo. Moštvo je telesno dobro pripravljeno, treba pa ga je zbuditi po psihološki plati. Tujci pač niso iz visokega (plačilnega) razreda, zato čudežev ne gre pričakovati, strokovno vodstvo pa je zdaj pred dvema nalogama: kapetana moštva Tomaža Razingarja preleviti v pravega vodjo, ki bo na ledu zgled za soigralce tako po pristopu kot znanju, ter se ob navzočem Gabru Glaviču pognati v uspešen lov za še enim čuvajem mreže po načelu starega hokejskega reka – dober vratar je pol moštva!
