Tiskane izdaje
Model Duška Vujoševića, ki že od leta 2001 sedi na Partizanovi klopi in je v prejšnji sezoni osvojil naslov najboljšega trenerja v evroligi, nikakor ni nov. V bistvu gre za kopijo Olimpijine formule iz časov Zmaga Sagadina in temelji na načelu, da je sistematično dolgoročno delo vredno vsaj toliko kot deset milijonov evrov za vsakoletne nakupe. »Črno-beli« so tako postali evropski hit ter vzgojili peterico (poleg naštetih še Nenada Krstića in Kosto Perovića), ki je dosegla 65 odstotkov točk za srebrno srbsko reprezentanco na letošnjem EP, in tudi okostje kakovostne črnogorske reprezentance z Nikolo Pekovićem in Predragom Drobnjakom na čelu. Vsi igrajo v uglednih klubih in so ob odhodu prinesli Partizanu lepe odškodnine.
Nekaj podobnega si lahko verjetno obetamo tudi v prihodnje. Po koncu te sezone bo prosta le trojica najstarejših, Petar Božić, Dušan Kecman in Slavko Vraneš. Dva (Aleksandar Rašić in Strahinja Milošević) imata pogodbo leta 2011, dva do 2012, sedmerica celo do 2013. Zato zdaj Beograjčani potrebujejo le nekaj več miru, ki ga v minulem desetletju niso imeli. Vsako sezono posebej so morali namreč loviti naslov srbskega prvaka, da so se uvrstili v evroligo. Povsem drugače torej kot slovenski klubi, ki imajo neskončno veliko časa za ustvarjanje, medtem ko proizvodnja kakovostnih košarkarjev pada z zaskrbljujočo naglico. Ne le pri Unionu Olimpiji, da ne bo pomote, kajti spomnimo se lahko, od kod so prišli Sani Bečirovič, Beno Udrih, Matjaž Smodiš, Jaka Lakovič, Boštjan Nachbar, Primož Brezec, Goran Dragič, Erazem Lorbek ...
V Tivoliju so imeli doslej redno triletno licenco za elitno evropsko tekmovanje. Zdaj imajo tako kot Partizan še dve leti zajamčenega statusa in tudi po letu 2011 ni verjeti, da bi lahko kdo prehitel Olimpijo pri vrednotenju triletne uspešnosti na domači, regionalni in evropski sceni. In kako je unovčila privilegij brez primere na stari celini? Za sestavljanje novih moštev brez repa in glave, menjavanje trenerjev in vodstev kluba - tudi po večkrat na leto, pa čeprav si zastavlja domala simbolične tekmovalne cilje brez večjih obveznosti. Podobno kot njeni domači tekmeci, ki jim je edini cilj poskus uvrstitve v ligo NLB ali obstanek v ligi Telemach.
Koliko časa je minilo, odkar je Olimpija uveljavila mladega domačega košarkarja evropske vrednosti ali zaslužila omembe vreden znesek z njegovo prodajo? Tudi v tej sezoni ne bo nič drugače, saj bo sedem nosilcev igre poleti prostih, med njimi vsi s slovenskim potnim listom z izjemo Jake Klobučarja. Zanj celo prevladuje občutek, da bo neskočno mlad, pa čeprav je pri 22 letih star prav toliko kot Tepić ali naš letošnji rabelj Miloš Teodosić in le leto mlajši od Veličkovića in Pekovića. Še huje je, da za Klobučarjem, ki v tekmah z Zadrom in Maccabijem ni dočakal prvih točk, zeva ogromna praznina.
Iz tiskane izdaje Dela
