Z glavo proti ruski moči

Ljubljana – Kolektiv, ki šele vstopa v najstniška leta (ustanovili so ga leta 2000), trenutno vodi v ruskem DP, v katerem v zadnjih štirih obračunih ni oddal niti niza, težko premagljiv pa je predvsem na domačem parketu. Blejci so se z njim že pomerili pred dvema sezonama, prav tako v osmini finala v Tivoliju so tedaj klonili šele po skrajšanem petem nizu, v povratnem dvoboju pa so jim Rusi prikazali učno uro odbojke.

Glavni adut Zenita v tej sezoni je zagotovo napadalna učinkovitost, ki ni v dosedanjem delu LP še nikdar padla pod 53 %, kar je za tekmovanje najvišje ravni skoraj neverjeten dosežek. Uspešen napad je kajpak posledica stabilnega sprejema (60 %) in nepredvidljivega, raznovrstnega in za svoja leta izjemno skočnega podajalca Lloya Balla. Ta bo sredi meseca dopolnil že 39 let, a je po živahnosti lahko zgled domala vsem mladim organizatorjem igre in je za številne trenerje še vedno eden najboljših odbojkarjev na svetu. Že kar ponarodela je njegova duhovita izjava: »Ne vem, koliko časa bom še igral. Vem pa, da bom po koncu kariere dve leti samo počival in lenaril ter zaradi ameriškega piva dobil vsaj 10 kg pribitka.«

V napadu prevladuje mladi, šele 22-letni in 202 cm visoki reprezentančni korektor Maksim Mihajlov, ki se je v Kazan pred sezono preselil iz moštva Jaroslavič, da bi dostojno nasledil zvezdnika iz prejšnjih sezon, Američana Claytona Stanleyja, ki po novem brani barve Urala Ufe. V tej sezoni ruskega DP je Mihajlov celo kanček uspešnejši od Stanleyja, saj v povprečju prispeva kar 5,16 točke na niz (več, 5,38, zgolj Semjon Poltavskij), Američan pa »le« 4,70. Povrhu je Zenitov prvi napadalni up z 28 asi tudi najboljši izvajalec servisov v domačem ligaškem tekmovanju.

Posebno poglavje pa so prekaljeni blokerji Nikolaj Apalikov (28 let, 203 cm), Andrej Jegorčev (32, 206) in Aleksandr Abrosimov (27, 207). Resda v bloku ne blestijo, saj je rusko moštvo v tej prvini dosti manj uspešno od blejskega, a so izjemno učinkoviti v napadu. Apalikov je denimo na prvih štirih tekmah LP zgrešil samo dve od 31 žog, ki so letele nanj, kar je zadoščalo za rekordno 94-odstotno napadalno uspešnost. Najšibkejši člen je Abrosimov (57,5 %), a ga zaradi njegove višine Ball nadpovprečno zalaga z žogami. Na sprejemu ima trener Vladimir Alekno na voljo tri enakovredne igralce, ameriškega reprezentanta Reida Priddyja, člana ruske izbrane vrste Sergeja Tetjuhina in dvometraša Maksima Pantelejmonenka. Velja opozoriti še na to, da je med udarno dvanajsterico Zenita (v tej sezoni LP ima klub sicer prijavljenih kar 21 imen) deset fantov, starih 27 let ali več, kar potrjuje besede o izjemni izkušenosti moštva.

»Gre za tipično rusko ekipo, ki pa ji karakter dajeta Američana, ki imata zmagovito miselnost olimpijskih zmagovalcev in zato dvigata rusko povprečje. Za preostali del moštva je namreč značilno, da postaja vse bolj surov, ko mu igra steče; ko pa mu tekmec pokaže zobe, se mu lahko ustavi in v takem primeru ga Američana potegneta iz godlje. V ruski odbojki je dominantna telesna moč in proti njej moraš igrati z glavo. Res pa Zenit ni tipična ruska ekipa,« poudarja trener ACH Volleyja Igor Kolaković.

Statistika Zenita po rednem delu LP točke (na tekmo): Mihajlov 18,7, Pantelejmonenko 12,8, Apalikov 10,4, Abrosimov 10, Jegorčev 9,5, Tetjuhin 7,7, Priddy 7,5, Ball 2,8, Čeremisin 2, Strojev 1; bloki: Apalikov 14, Abrosimov 11, Mihajlov 8, Jegorčev in Ball po 4, Tetjuhin 3, Pantelejmonenko 2, Čeremisin in Priddy po 1; asi: Mihajlov 11, Abrosimov in Tetjuhin po 7, Pantelejmonenko, Apalikov in Čeremisin po 3, Ball 2, Priddy 1; napadalna učinkovitost: 55,3 %; sprejem: 59,5 %; lastne napake (na tekmo): 24,7; razdelitev točk glede na igralno mesto (v %): sprejemalci 36,2, blokerji 31, korektorja 28,8, podajalca 4.