Tiskane izdaje
Otok je s Hamiltonom po dolgoletni suši dobil asa v športu, ki so si ga sami »izmislili«, McLaren dirkača, ki prinaša rezultate in pokrovitelje, njegovi starši pa sina, ki mu napovedujejo, da bo v naslednjem desetletju najbolje plačani športnik na svetu. Le kdo si ne bi zaželel posnemanja te zgodbe, ki seveda ni za vsakega. Pri Sportweeku, tedenski prilogi Gazzette dello Sport, so se podali po stopinjah svetovnega prvaka ter spisali kratka »navodila«, kako do vrha.
»Osnova za vse je seveda karting, v katerem se dirkači priučijo zelo hitrih potez. Spremljanje dirke je kot ogled pospešenih posnetkov. Vse se dogaja bliskovito, tako kot v formuli ena,« je o dirkaški abecedi povedal Dino Chiesa, 41-letni konstruktor kartov iz Padove, pod čigar okriljem je dve leti tekmoval tudi Hamilton. »K meni ga je pripeljal Keke Rosberg. Pri meni je tedaj dirkal že njegov sin Nico in Keke, ki je bil v tistem času menedžer Mike Häkkinena, je Ronu Dennisu dejal: 'Imam sina, ti pa Lewisa, s katerim delaš kot z lastnim sinom, naj dirkata skupaj, jaz pa bom bdel nad obema.' Tako sem se znašel na čelu ekipe, ki jo je financiral McLaren-Mercedes. Lewis je bil že takrat takšen, kot je danes. Bil je izjemno nadarjen, tisti, ki je vedno znal dirkati na robu zmogljivosti. Rosberg je bil bolj miren, pri njem je kart skoraj venomer zdržal do cilja. Robert Kubica pa je najbolj nihal, slavil je blesteče zmage, a imel tudi zelo slabe dni. Zdaj ni nič drugače, kar se dogaja v kartingu, se v formuli ena ponovi,« je Chiesa prepričan, da so dirkaška »razmerja moči« razvidna zelo zgodaj.
A tu se pot šele začenja in postaja čedalje dražja. »Začne se z mini karti pri devetih letih, stroški pa še niso tako visoki - okoli 10.000 evrov na sezono. Pri 13 letih je treba prestopiti med 'profesionalce', v razred k3, v katerem je na sezono 12 ali 13 dirk in veliko testiranj. Po dveh letih je z nadarjenim dirkačem mogoče preskočiti razred k2 in nastopiti v k1, v katerem je starostna omejitev 15 let. V njem se mladi pošteno skalijo, saj imajo za tekmece precej starejše dirkače, ki so se specializirali za karting. V teh tekmovalnih razredih, v katerih dirkač prebije tri ali štiri leta, sezona stane od 100 do 150 tisoč €,« je še povedal Chiesa.
Nato so na vrsti »pravi« dirkalniki, v tekmovanju formula BMW ali formula Renault 2000. »Začne se z nacionalnim prvenstvom, v katerega je vključenih sedem koncev tedna, s po dvema dirkama v vsakem, temu pa dodamo še kakšen nastop na dirkah za EP s posebnim povabilom. Vse skupaj dirkač nastopi na 20 preizkušnjah in opravi od 10 do 12 tisoč km na sezono, ki stane od 350.000 do 400.000 €. V drugi sezoni je večji poudarek na evropskih dirkah, stroški pa narastejo na pol milijona. Nato je ključen prehod v formulo 3, v kateri se dirka v EP ali angleškem prvenstvu in mednarodnih mitingih v Zandvoortu in Makau. V to je treba investirati od 600 do 700 tisoč evrov,« je naslednjo stopnjo opisal Angelo Rosin, šef ekipe Prema, za katero je v f3 dirkal Kubica.
Več v tiskanem Delu
